Vpliv željene podobe na trenutno samopodobo

Že od faze otroštva ljudje dobro opazujemo ostale ljudi in svet okoli sebe. Z odraščanjem pa se naše razumevanje in dojemanje sveta le še okrepita in razširita. Vsak dan smo v stiku z ljudmi pa naj si bo z družino, prijatelji, sošolci, sodelavci… Opazimo, da smo si med seboj različni. Nekateri so bolj sproščeni, drugi zadržani, nekateri nasmejani drugi bolj resni, določeni prijetni, nekateri odbijajoči in še mnogo in mnogo je ostalih lastnosti, ki jih lahko pripišemo ljudem. Ob vsem kar vidimo pa smo najbolj pozorni nase. Primerjamo se z drugimi in ugotavljamo kaj nam je pri nas všeč in kaj nam ni oziroma, kaj bi radi pri sebi spremenili, kakšni bi si želeli postati. Do sebe tako zavedno in nezavedno vzpostavljamo odnose, glede na to v kakšni luči se vidimo. Skupek vseh teh odnosov pa imenujemo samopodoba.

Samopodoba je kot samoocena sebe, je vzorec predstav posameznika o sebi. Ta vzorec gradijo: predstave, občutki, vrednotenja, ocene samega sebe, socialna naravnanost in ravnanja ter podoba katero bi si želeli imeti. V svetu v katerem živimo smo neprestano obkroženi z ogromno stvarmi, ki lahko načenjajo našo samopodobo. Največji vpliv na načenjanje naše samopodobe lahko imajo naši najbližji, ki jih res dobro poznamo in vemo kakšna je njihova osebnost, temu pa se pridružujejo tudi vsa socialna omrežja preko katerih spremljamo samozavestne slavne ali neslavne ljudi, katerim želimo biti vsaj malo podobni oziroma se jim približati glede določenih lastnosti. Vsak zase ve kaj mu je pri sebi všeč in kaj ne. Vsak je sebi najstrožji sodnik in zato ve kje je njegova šibka toča, primanjkljaj, ki si ga lahko močno želi odpraviti. Tudi filmi in zgodbe iz knjig nam prikazujejo različne like, katerih osebnost lahko postane naš ideal, ki se mu vsaj malo želimo približati. Primer nekega ideala je lahko na primer samozavest. Človek pri sebi vidi, da je njegova samozavest majhna ali pa je skoraj ni in to ga lahko iz dneva v dan bolj mori, sploh pa v obdobju odraščanja, ko se išče in si želi zase določeno podobo. Hudo je, ker se mu zdi, da ga ta primanjkljaj ovira v vsakdanjem življenju. V odnosih z drugimi, v sledenju željenim ciljem. Zanj lahko to predstavlja gromozansko oviro, na kar se odziva z stresom in nezadovoljstvom s samim sabo. Opazi pa, da ima na primer njegov najboljši prijatelj veliko mero samozavesti. Vsakič, ko se družita, si vedno bolj želi doseči njegovo raven samozavesti. Vendar to se ne zgodi iz danes na jutri, zato lahko to človeka potre in ga vedno bolj žalosti. Njegova želja po dosegu željenega je lahko vedno močnejša, trenuten pogled na sebe pa vedno slabši in ob vsakem izbruhu obupanosti le še bolj boleč in zaveden. Nek ideal, ki ga želimo doseči v tem primeru – samozavest je lahko velika ovira tudi do dosega naslednjih idealov. Vse se povezuje oz. gre z roko v roki oz. drugo z drugim - če ne premagamo tega, tudi ne moremo priti do naslednje ovire, ki si jo želimo premagati. Vse to nas lahko bremeni in nam povzroča neprijetne občutke.

 

Zdi se mi, da smo ljudje mnogo bolj pozorni na svoje pomanjkljivosti in si pustimo, da nam pridejo do živega. Ob tem pa kar spregledamo prednosti, ki jih imamo v primerjavi z drugimi. Večino časa si glavo belimo le z jezo in žalostjo, namesto, da bi bili veseli in hvaležni za nekatere naše prednosti. Zavedati se moramo, da je vsak človek drugačen in po svoje zanimiv ter unikaten. Prav je, da želimo pri sebi delati na kakšnih stvareh kot je samozavest, ne smemo pa si želeti postati drug človek, ker smo takšni kot smo z namenom in se moramo vzljubiti takšne kot smo. Veseli moramo biti, da nam je dano življenje in možnost, da ga živimo ter odkrivamo njegove lepote kot so ljubezen, prijateljstva in še veliko ostalih stvari zaradi katerih smo veseli.

 

Kadar me preplavi žalost ali obup zaradi neke pomanjkljivosti, ki jo pri sebi opažam, zelo pomaga poved, ki me res lepo poboža in za katero bi morali slišati vsi ljudje:

 

Ni takšnega doma kot si ti (It is no home like you) (Kaur, 2017).

 

Poved se nanaša na nas same, na naše telo, ki je naš dom. Je eden in edini. V njem nosimo vse prelepe in žalostne spomine, poznamo vsak njegov kotiček oziroma kotiček nas samih in drobce iz katerih smo sestavljeni.                         

 

Ivana Gajšek, 3. f

 

 

Viri:

Ferbar, K. (2012). Dejavniki samopodobe mladih. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za socialno delo. file:///C:/Users/38651/Downloads/ferbar_katja.pdf

 

Kaur, R. (2017). The ​Sun and Her Flowers: Andrews McMeel Publishing.