Soočeni smo bili s situacijo, ki je
celotno populacijo zajela kot nevihta - s karanteno, pandemijo, kar v vseh
ljudeh sproža nemir, strah, vsesplošno nelagodje. Še posebej pa je to obdobje
težko za osebe, ki se spopadajo z različnimi oblikami motenj hranjenja. To je
namreč idealno obdobje za razvoj in občutno poslabšanje le teh. Ko ljudje
panično kupujejo hrano v velikih količinah to za osebe z motnjami hranjenja
predstavlja dodaten izziv. Verjetno se večina teh oseb vsakodnevno sooča z
vprašanjem, kaj kupiti, koliko kupiti in navsezadnje, kaj potem s to kupljeno
hrano storiti. Se prenajedati? Potem bruhati? Iti v restrikcijo? Obsesivno
telovaditi? To so samo nekatera
vprašanja, s katerimi se soočajo. Se pa pogostost določenega vprašanja med
motnjami razlikuje.
Pri kompulzivnem prenajedanju imajo osebe ogromno potrebo
po tem, da se prenajedajo. Najpogosteje na dnevni ravni kupijo in zaužijejo
ogromno količino hrane, v nekaterih primerih so tako imenovane Binging epizode
tako močne, da posameznik ali posameznica zaužije tudi 10 000 kalorij. To
seveda povzroči fizično in psihično nelagodje. Te osebe tako živijo v
neskončnem ciklu sramu, gnusa, jeze nad samim seboj, kar pa jih potisne do
naslednjega prenajedanja in dejstvo, da gre za množično obsesijo s hrano, jim
prav nič ne pomaga. Prav tako so v tem obdobju živila z visoko kalorično
vrednostjo še lažje dostopna, saj je tudi povpraševanje po ogljikovih hidratih,
sladkorju (…) toliko večje.
Pri bulimiji se stvari odvijajo podobno kot pri
kompulzivnem prenajedanju, s to razliko, da ko oseba zaključi s prenajedanjem,
hrano tako ali drugače izloči iz telesa, najpogosteje z bruhanjem ali jemanjem
odvajal. Karantena pa je za takšne cikle popolna, saj imajo osebe s to obliko
motnje na razpolago zelo široko časovno okno, kdaj lahko svoje rituale
izpeljejo, saj niso vezane na recimo prevoz do šole, službe… Omenim lahko tudi, da se je spletna prodaja
odvajal v prvem mesecu karantene povečala za skoraj 15%, kar samo dokazuje, v
kakšni stiski so bulimiki.
Pri anoreksiji in ostalih motnjah hranjenja z restriktivnimi karakteristikami pa je stanje malo drugačno. Osebe s tovrstnimi motnjami se namreč lažje kot prej izogibajo hrani, ker so večino dneva doma za štirimi stenami, kar jim da več kot preveč časa, da obsesirajo nad tem, kaj, koliko in kdaj bodo jedle, katerih živil se bodo izogibale in s čim bodo napolnile svoje hladilnike. Dejstvo je, da zaradi zapor meja ni bilo tolikšne oskrbe z zelenjavo in sadjem, kar so po navadi ravno to varna živila za osebe z restriktivnimi motnjami, saj so po večini zelo nizkokalorične. Karantena pa jim je ponudila tudi idealno možnost, da povečajo svojo telesno aktivnost in s tem kurjenje kalorij.
Poleg celotne obsesije s hrano pa obstaja še en zelo pomemben dejavnik za poslabšanje stanj. Omejen je bil namreč dostop do pomoči, večina psihiatrov, psihologov, terapevtov je imela v času zaprta vrata, nekakšni improvizirani pregledi so potekali le po telefonu, ali pa še to ne. Brez pogovorov pa so osebe z motnjami hranjenja ostale tako rekoč same, in so se s težavami spopadale tako, kot so najbolj znale - skozi hrano.
Upam, da nas bo ta izkušnja tudi nekaj naučila, predvsem v smislu reševanja naših težav. Upam, da se bomo v prihodnje lotevali reševanja težav na bolj konstruktiven način, ki je bolj učinkovit in predvsem bolj zdrav.
Eva Liza Šobot, 3. f
Viri:
Barbara Spanjers (2020), Coronavirus Quarantine and Eating Disorders: A Perfect Storm
(dostopano: 25. 5. 2020) : https://centerfordiscovery.com/blog/coronavirus-quarantine-and-eating-disorders/
Komentarji
Objavite komentar