Piše se dvanajsti teden karantene. Zakaj se
moj človeški organizem še kar ni privadil nanjo? Kljub korenitim spremembam v
življenju se mi je na začetku samoizolacije zdelo, da bom kaj kmalu zapadla v
neko rutino in sprejela nek ustaljeni ritem. Po skoraj treh mesecih pa ugotavljam,
da temu še zdaleč ni tako. Zakaj torej kljub preobremenitvi z delom še vedno
prokrastiniram, in nato kljub vsemu brezdelju še vedno čutim v sebi visoke
ambicije.
Zakaj torej zjutraj vstanem in ne delam za šolo?
 |
To vprašanje si pravzaprav zastavljam že vse življenje, a nikoli si nanj nisem resnično eksplicitno odgovorila. Ko sem torej na to vprašanje naletela znotraj pouka psihologije in obravnavane snovi, se mi je zdelo pametno, da se v to še enkrat bolj poglobim.
Z začetka sem vedela, da za opravljanje šolskih obveznosti potrebujem biti motivirana. V učbeniku za psihologijo sem prebrala, da motivacija po psihološki definiciji obsega gibala človekovega delovanja, kot so potrebe, motivi, želje in cilji. Vedela sem, da potrebujem motivacijo, torej nekaj, kar bi vse moje dejavnosti usmerilo v doseganje svojih ciljev. In že tukaj se mi je zapletlo. Kar sem torej spoznala, je to, da moji cilji sploh nisi bili to kar se mislila, da so. Vsak dan sem začenjala z mislijo, »kaj vse še moram narediti« in ravno ta moram me je na nek način ustavljal. Jaz sem človek, ki ne mara začenjati početi stvari, ki jih mora oddati, sprva zato, ker sem izjemno privaten človek in tudi zato, ker ne maram rokov. Jaz sem človek brez rutine (in brez discipline) in moj cilj ni uspešno končana šola; moj cilj je uspešno končana jaz. Kljub izdelanemu načrtu za delo, kljub izčrpnemu in realnemu planu učenja pa se podzavestno, in zelo uspešno, izogibam šolskim dejavnostim.
Preden sem si razjasnila te misli, sem nekako verjela, da bi moj cilj nekako pomenil, dolgoročno, urejeno življenje brez distresa, in v prvi vrsti, skrb in dosledno opravljanje vsakodnevnih šolskih nalog. To sem označila za neprištevno. Torej brez artikuliranih ciljev tudi nekako nisem imela motivacije.
Nekako sem prišla do zaključka, da mora ta moja frustracija izvirati iz daljnih globin moje podzavesti. Razmišljala sem tudi o pripadnosti in potrebi po ljubezni in pripadnosti. Ker v sebi čutim nek odklon proti šolskemu sistemu - počutim se, da ne spadam vanj, oziroma se mi zdi neprimeren - tudi nočem v polnosti delovati zanj, in tukaj se mi torej sistem podre. Za opravljanje nalog sem sprva imela lažne motive, ampak sem sčasoma spoznala, da v vsaki nalogi, ki jo pišem, najdem sebe. Pri vsakem šolskem delu in vsaki šolski nalogi mi je postalo jasno, da delam zase in samo zase. S tem, ko opravljam naloge, čeprav še vedno v neustaljenem sistemu in ob dveh zjutraj. S tem ko živim sebe in prokrastiniram z oddajo, zadovoljujem vse svoje višje potrebe. Kognitivne potrebe, potrebe po estetskosti in urejenosti in se seveda bližam samoaktualizaciji.
Svoj članek zaključujem z mislijo, da se
določene stvari, če že niso klasično utemeljene kot pozitivne, ne nujno
odražajo negativno. Jaz že od nekdaj prokrastiniram in zdi se mi, da je
prokrastinacija del mojega življenjskega delovanja. Kljub temu da nisem
malokrat pod stresom, je nekako edin način zame, da nalogo končam točno pred
rokom oddaje. Vsak človek je samo en človek in vsi se spopadamo s podobnimi
problemi, svoje motive pa se moremo naučiti preoblikovati tako, da bomo s
problemi, kot je na primer zavlačevanje z delom, shajali dnevno. Odgovor na
vprašanje; zakaj torej zjutraj vstanem in ne delam šolo je v bistvu zelo preprost.
Zato, ker delam ponoči.
Sara Vertovšek, 3. f
Viri:
· A. Kompare, M. Štražišar, I. Dogša, T. Vec, J. Curk (2014): Uvod v psihologijo, Ljubljana, DZS.
Komentarji
Objavite komentar