Trenutno se nahajamo v najobsežnejši
samoizolaciji zaradi COVID - 19. Samoizolaciji rečemo tudi karantena. To je
čas, ko se večinoma gibljemo med štirimi stenami lastnega doma. To je naše
zavetje. Ker se je virus COVID - 19 hitro širil po celem svetu, smo se morali prebivalci
planeta Zemlja zelo hitro prilagoditi situaciji.
 |
Vrtci, šole, fakultete, dijaški domovi, študentski domovi so zaprli svoja vrata. Vrata so zaprle tudi gostilne, kinodvorane, neživilske trgovine, frizerski saloni, ustavil se je javni promet, odpovedani so koncerti in druge prireditve. Dobili smo občutek, da se je svet ustavil. Ulice so bile prazne, mesta so ostala prazna. Okrog nas se je začelo dogajati nekaj novega in nam neznanega. Na vsa ta dogajanja smo se morali prilagajati. Dogajale so se velike spremembe. Nekateri so te spremembe izkoristili v pozitivno smer, na drugi strani pa smo bili priče povečanju nasilja v družinah.
Vse kar smo prej nosili skrito globoko v sebi, je zdaj izplavalo na površje. Marsikdo pa je v samoizolaciji zaživel. Morali smo sprejeti nov način življenja in dela. Mnogi so to izkoristili za povezovanje. Pri ljudeh smo opazili veliko solidarnosti do najbližjih, do starejših, šibkih v družbi. Opazujemo in pomagamo ljudem v stiski. Motivirani smo, da naredimo nekaj dobrega za sočloveka. Takrat nas tudi ta motivacija žene, da nekaj storimo in se počutimo koristne.
Družine so se spet povezale. Čez noč smo ostali skupaj s svojo ožjo družino, ujetniki svojega doma. Začeli smo negovati izgubljeni medgeneracijski odnos. Starši in otroci smo se spet povezali. Pari so spet našli skupno besedo in interese. Tisti, ki živijo sami so našli motivacijo, da preživijo karanteno z veliko kreativnega preživljanja prostega časa.
Na drugi strani so se duševne stiske pri posameznikih poglobile. Opazili smo informacije o porasti prepirov in nasilja. Prej smo vse te notranje občutke regulirali z zunanjimi viri moči kot so druženja, skupinske vadbe, služba. Ljudje so si morali pomagati z notranjo motivacijo, da bi premagali osebne stiske.
Sem mnenja, da nam je karantena prinesla več pozitivnega kot negativnega. Malo smo zaustavili prehiter tempo, ki smo ga živeli. Čeprav smo socialna bitja, smo se obrnili na svoje družinske člane. Spet smo se veliko pogovarjali, smejali, igrali družbene igre, hodili na družinske sprehode. Na drugi strani so ljudje doživeli karanteno zelo stresno. V družinah s šibkimi medsebojnimi odnosi so se za štirimi stenami dogajale zelo grde stvari. Za takšne ljudi je nujno potrebna strokovna pomoč ob sami prekinitvi epidemije.
Otroci reagirajo s spremenjenim vedenjem v stresnih in izrednih situacijah. Mladostniki tudi. Motivirani smo lahko z vsakodnevno rutino kot da je situacija normalna. Obnašati se moramo na ta način, da se izognemo pretiranemu poročanju medijev. Moramo govoriti in izražati svoje občutke, misli.
Kultura v kateri živimo je obrnjena proti prihodnosti. Dogaja se, da pozabimo živeti v sedanjem trenutku. Motivirani smo, da ne glede na samoizolacijo, dosegamo cilje, ki si jih začrtamo. Sledimo tudi normam družbe. Živimo v obdobju materializma. In v vsem tem pozabimo, da vsak trenutek šteje, tudi, če se dogaja v karanteni. Ljudje bi morali pozabiti na slabe lastnosti in sejati okrog sebe več sočutja, strpnosti in poslušanja. Mogoče nam je družba zdaj, ko je ustavljena, zmožna pokazati kaj šteje v življenju.
V času samoizolacije smo soočeni z različnimi čustvi. Šokirani smo dogajanjem, zaskrbljeni smo zaradi šole oz. službe, jezni smo, ker smo nemočni in čakamo kaj se bo zgodilo. Skrbimo zaradi izgube zdravja, pomanjkanja denarja.
Samoizolacija je učinkovit ukrep za preprečitev širjenja bolezni. In pri takšni samoizolaciji se zgodi, da določeni ljudje psihično ne zmorejo več. To jim je le dodatno breme v vsakdanjem življenju. Stiska se lažje premaga, če si zaposlen in imaš določene obveze, kot so na primer naše šolske obveznosti. Vsak dan smo nadaljevali s šolskim delom, nalogami, učenjem. Iz vsega tega oz. karantene bomo, močno upam, prišli močnejši in zagnani ter motivirani za nadaljevanje življenja, ki nam sledi v prihodnosti.
Tin Šebenik, 3. e
Viri:
Komentarji
Objavite komentar