Mir, ničesar nikjer, kot da smo zaspali in zdaj čakamo, da pride pomlad. Ceste so bile prazne, ulice so bile skoraj da pozabljene, mestna središča pa popolnoma osamljena. V trenutku se nam je vsem, ne glede na spol, raso, položaj v družbi, izobrazbo ali pa starost, življenje obrnilo na glavo. Trgovine so bile zaprte, šole so bile zaprte, nekateri stalno zaposleni so ostali doma, zdravniki pa so delali štiriindvajset ur dnevno. Dobesedno. Kot, da bi se nam bližal konec sveta. Pošle so zaloge v trgovinah. Zanimanje za milo je zrastlo za 100%, vse ostalo pa je bilo kar naenkrat nepomembno.
 |
Vsak, ki je želel ostati varen, je ostal doma. Omejeni s stenami in ljudmi, s katerimi smo bili prisiljeni sobivati, smo bili popolnoma vsi. Celoten svet se je preselil v našo sobo, stanovanje ali pa hišo. Koronavirus, nekaj, česar si nihče ni želel, pa smo ga vseeno vsi bili deležni.
Poleg ekonomske krize, v kateri bomo še nekaj časa postopali, je COVID-19 vplival tudi na nas ljudi. Ker se ljudje razlikujemo, je tudi odtis, katerega je na nas pustil ta novi virus, drugačen. Poleg osebnosti, (o kateri bom podrobneje govorila v nadaljevanju besedila), je na to, kako izolacija vpliva na nas, pomemben tudi prostor oz. okolje, v katerem smo ujeti. Veliko drugače je biti ujet v majhnem stanovanju, na najvišjem nadstropju, v centru mesta, kot pa sredi narave v hiši, oz. prostornejšem stanovanju.
Pomemben dejavnik, je tudi starost. V tem primeru, so bili najbolj ogroženi starejši ljudje. Ko pa sem, kot dejavnik omenila starost, sem bolj kot ogroženost, imela v mislih celoten spektrum prebivalstva. Od dojenčkov, do že omenjenih starejših prebivalcev. Dojenčki, oz. malčki, ki se sveta še ne zavedajo popolnoma, sprememb sploh niso zavedno zaznavali. Otroci, ki hodijo v vrtec, sami še niso sposobni poiskati informacij (v smislu, ne znajo pisati, brati, nimajo dostopa do spleta…), zato jih lahko z njimi seznanijo starši oz. skrbniki. Spet odvisno, kako se ti odločijo predstaviti informacije. Zato so o dogajanju lahko bili, ali pa niso bili obveščeni. Pri otrocih je problem to da, kot vsi ostali ljudje, tudi oni potrebujejo družbo, mogoče celo bolj. In če doma nimajo nikogar, ki bi jim posvečal dovolj pozornosti, lahko to v otroku zbudi veliko negativnih čustev in ne zanimanje za zunanji svet. Odsotnost, sploh pri teh letih, pa na razvoj zagotovo ne vpliva dobro. Šoloobvezni otroci in srednješolci oz. gimnazijci, smo bili v trenutku dobesedno odrezani od socialnega življenja in tudi od izobrazbe. Ta je sicer potekala preko interneta, vendar to nikakor ni primerljivo z poukom v učilnici. Vsi smo se zavedali resnosti situacije. Posledično smo bili obdarjeni z zelo veliko »prostega« časa, ampak nas večina, vsaj od začetka, ni vedela kako rokovati z njim. Kar pa se tiče stalno zaposlenih, vem, da je več kot 50% teh bilo napotenih na čakanje, kar je lahko bilo za nekatere zelo stresno. Mnogi so izgubili službe, spet drugi pa so kljub vsemu dogajanju, konstantno opravljali svoje službene obveznosti, vendar na prilagojen način. Upokojencem se način življenja ni precej spremenil. Res je, da niso smeli zapustiti doma in primorani so bili omejiti stike z vsemi ljudmi, ki niso iz istega gospodinjstva, ampak načeloma nič hujšega (predlagam, da to preberete z manjšim dodatkom sarkazma).
Kar sem želela povedati v tem odstavku, je samo to, da je veliko različnih dejavnikov vplivalo na celotno situacijo, o kateri govorim. Moramo se zavedati, da smo vsi , ki smo bili dani v to situacijo šli skozi isto vendar popolnoma drugačno situacijo.
Zdaj pa bi se rada vrnila k, že prej omenjeni, osebnosti. Kot vsi vemo, je osebnost unikaten psihološki konstrukt. Zato iz lastnih izkušenj ne morem opisovati, kako je karantena vplivala na različne osebnosti.
Ravno iz tega razloga, sem prosila družino in prijatelje, da opišejo izkušnjo bivanja v karanteni.
V nadaljevanju navajam odgovore:
Kaj to pomeni? Počutil sem se slabo, ker nisem hodil v vrtec
- Nejc Slavec, 6 let
Postal sem bolj kreativen, postal sem bolj samostojen, postal sem bolj depresiven.
- Filip Kosmač, Kozmo, 17let
Karantena je name vplivala zelo pozitivno iz vseh vidikov. Med njo sem veliko časa posvetila razmišljanju o sebi, izboljšala sem svoje odnose z družino. Delo od doma med samoizolacijo me je naučilo samodiscipline in strpnosti, tako do sebe kot drugih.
- Eva Mršnik, 18let
Zaradi zahtevnosti službe, samoizolacije nisem čutila, vseeno sem hodila v službo, ki je bila še zahtevnejša. Najprej sem se bala novega virusa, ker nisem vedela kaj je, ko pa sem se podrobneje seznanila s celotno situacijo je strah izginil. Zdi se mi dobro, da se je svet za nekaj časa vstavil.
- Sabina Slavec, 43
Zame in za ata je bilo vse isto. Kar me je zelo motilo, je bilo samo to, da se nismo videli z najdražjimi. Včasih sem se počutila osamljeno.
- Alojzija Slavec, 69 let
Zdaj, pa sledi še moja odgovor:
»Okej kok dobro, dva tedna lufta«, sem napisala v dnevnik, ko so nas obvestili, da se šola začasno zapira. Prvi teden se mi izolacija ni zdela nič posebnega. Živim na vasi, v prostorni hiši s petimi člani in iz vseh strani me obdaja gozd. Prijateljev v prvem tednu nisem pogrešala, seveda sem komunicirala z njimi preko socialnih omrežij, ampak iskreno nisem imela nič proti miru. Tudi naslednji teden je zame izgledal podobno, le želja po srečanju s prijatelji je postajala večja.
Tretji teden. Cel teden sem ležala v postelji, želim si, da bi lahko rekla, da se šalim, ampak se ne. Volje do življenju nisem imela, imela sem kup neoddanih šolskih nalog in grozno negativne misli. Življenje ni imelo smisla, nisem se pogovarjala niti z enim članom družine, če pa slučajno sem se, sem bila neizmerno nesramna. Sama sebi sem presedala in samo čakala, da mine čas. To obdobje pa je prelomil ne pričakovan val evforije. Nenadoma sem postala najbolj pozitivna oseba, življenje je spet bilo popolno, napisala sem vse šolske naloge, poklicala vsako osebo v imeniku in pospravila vsak kotiček v svoji sobi. Še naslednji mesec sta se ti dve razpoloženji konstantno menjavali in kmalu nisem več vedela kaj čutim.
Po enem mescu v izolaciji, se ni več zdelo kot da je kaj drugače. Vsak dan je bil zdaj normalen. Očitno sem se navadila na samoto. Druženje in zabava sta se na tej točki zdela samo kot nek neuresničljiv ideal. Potem pa, ko so se ukrepi začeli omiljevati, je ta oddaljen ideal druženja prihajal vedno bliže realnosti. Zanimivo se mi je zdelo, da sem nekaj popolnoma vsakdanjega, kot je druženje za nekaj časa spremenila v ideal. Ko sem se tega zavedala, sem se vprašala, česa vsega še ne cenim. Na tej točki sem se odločila, da se moram nehat smilit sama sebi in nekaj naredit iz sebe.
Z vami bi rada delila nekatere izmed stvari, ki sem se jih naučila(ali pa ozavestila) med karanteno. Cenjenje, hvaležnost in spoštovanje. Tri stvari na katere sem zadnji čas bolj pozorna. Zdi se mi pomembno, da se zavedamo tega kar imamo in znamo to ceniti.
Naučila sem se tudi tega, da vsi potrebujemo čas in da je ta nad vsemi nami in ga definitivno ni mogoče lomiti. Imela sem veliko predolgih monologov ampak poleg teh, sem imela tudi veliko dobrih pogovorov s starš, s katerimi se prej nikoli nisem zares pogovarjala.
Lahko povem, da sem znotraj
glave razčistila veliko vprašanj. Veliko jih sicer ostaja še
nerazrešenih, ampak s tem ni nič narobe. Zdi se mi, da se je v tem »karantenskem«
času moja osebnost na nek način umila. S tem mislim, da sem v tem času, ko sem
bila načeloma prepuščena sama sebi, pozabila na to da obstaja zunaj nekaj večjega,
skupnost del katere sem. Skupnost, kjer obstajajo določena pravila, skupnost
kjer me ljudje sooblikujejo, kjer se spreminjam z razlogom, da ne bi
izstopala. Ker nisem na sebi imela tega
pritiska, sem lahko pustila svoji osebnosti, da se naprej razvija kakor pač
želi.
Nina Slavec, 3. f
Komentarji
Objavite komentar