Obdobje karantene oz. samoizolacije je ogromno ljudi postavilo na preizkušnjo. Nekaterim je bilo zelo težko začasno zaustaviti svoje družbeno aktivno življenje in jim je tak ukrep predstavljal zelo težavno in stresno situacijo, s katero so se morali spopasti. Tem ljudem bi lahko rekli, da so ekstravertirani. V tem času se je dobro pokazalo, kdo je introvertiran in kdo ekstravertiran.
 |
Introvertnost in ekstravertnost sta dva nasprotna si pola osebnosti. Po teoriji Eysencka je to ena od treh temeljnih osebnostnih dimenzij. Na kratko je glavna ideja te teorije, da se introvertom ni treba veliko časa socializirati v primerjavi z ekstraverti, da bi se počutili mentalno zadovoljene oz. da bi se počutili v redu. To ne pomeni, da bi za introverte veljalo dejstvo, da nimajo socialnih in komunikativnih spretnosti, čeprav se velikokrat zdi temu tako in sami velikokrat težijo k tej značilnosti, ampak gre enostavno za to, da preferijajo preživeti čas za 'polnjenje baterij' na drugačen način, po možnosti sami, brez družbe v bližini.
Torej pogostokrat se je introvertiranim osebam ob slabem počutju ali ob majhni količini energije ni prijetno družiti z ljudmi, medtem ko je pri ekstravertiranih osebah nasprotno. Ti se ponavadi ob druženju z ljudmi razvedrijo in pridobijo več energije.
Introverti naj bi veljali za bolj 'tihe' osebe, raje preživijo čas sami, v naravi, za knjigami, bolj so lahko zadržani in lahko včasih izpadejo, kot da jim ni mar za pogovor ali za ljudi okoli sebe, čeprav v resnici ni tako. Razlog za to je velikokrat, da se kot osebe ne odpirajo komurkoli in kadarkoli. Raje poslušajo in sledijo pogovoru, kot da bi ga vodili. Za ekstravertne osebe naj bi veljalo nasprotno. Oni naj bi se radi udeleževali zabav z velikim številom ljudi, hitro sklepali nova prijatelstva, bili komunikativni, živahni, bolj aktivni. Seveda pa te značilnosti niso absolutne, saj so npr. introvertni ljudje lahko zelo zgovorni, živahni in glasni ob prisotnosti bližnjih oseb npr. družini ali bližnjega prijatelja.
Veliko je govora o tem, da naj bi bili ekstravertirani ljudje pozitivni, introvertirani pa ne. S tem se osebno ne bi strinjala, saj pogled na življenje s tega vidika ne določa na to lastnost osebnosti. Ogromno introvertov je pozitivnih, gledajo na svet v dobrem smislu, imajo veliko upanja in celo nimajo problemov z duševnim stanjem. Je pa res, da imajo rahlo večjo možnost za razvoj težnje po pesimizmu, depresiji ali tesnobi.
Za svet je pomembno, da obstajata oba pola te osebnostne dimenzije, saj skrbita za neko ravnovesje v družbi. V vsakodnevnem delovanju življenja poskrbita za neko ravnosvesje med družbo. Npr. delovanje v skupinah za nek projekt. Če bo vodja ekstravertiran človek, bo najverjetneje poskrbel, da pridejo dragocene ideje na površje do izraza in za sproščeno delovanje v skupini. Introverti bi ideje kvalitetno uresničevali in pustili toku, da se vse ustali na svoje mesto in pustili, da se zadeve razvijejo do svojega potenciala. Posledica je zato lahko uspešen, učinkovit in kvaliteten zaključen projekt. Če pa bi bila skupina polna npr. ekstravertov, ideje verjetno ne bi prihajale na površja do polnega izraza, verjetno bi se fokus zato razpršil. Posledica pa bi bila lahko nepravočasno ali neuspešno zaključen projekt ali pa bi lahko prišlo do samih napetosti v skupini. Ampak spet, primeri in značilnosti niso absolutni, saj je veliko drugih dejavnikov odvisno od tega kako družba deluje, vključno s posameznikom v družbi. Ti primeri so namenjeni zgolj neki približni predstavi o pomembnosti delovanja obeh strani.
Znanstveniki so velikokrat zapisali, da ni ljudi ki bi bili 100,00% ali ekstravertni ali introvertni. Gre za to, proti kateremu polu posamezen človek bolj teži. Rezultat tega je, da ima vsaka oseba po kakšno značilnost v svoji osebnosti obeh polov. Npr. introvertiran človek je lahko v neki introvertirani družbi najbolj zgovoren, da bi že spominjal na ekstravertiranega človeka, čeprav je ta še vedno raje sam. Obstajajo še ambivertirani ljudje, ki si delijo značilnosti obeh polov v razmerju 50%:50%.
Problem lahko nastane pri iskanju delovnih mest, saj poslovodje največkrat iščejo ekstravertirane osebe. Npr. v oglasih je velikokrat zapisano, da iščejo samoiniciativno, komunikativno in pozitivno osebo za določeno dejavnost, pa se na tak način lahko zgreši potencial kakšne introvertirane osebe, ker se ne bi poistovetila z opisom oglasa. Problem lahko nastane tudi pri samorefleksiji, namreč ekstravertirani ljudje se lahko velikokrat bolj nagibajo k temu, da se spozabijo nase oz. na svoje potrebe (duševne ali fizične), saj se konstantno zamotajo nekje drugje, v družbi z drugimi problemi in se na tak način ne soočajo s svojimi problemi. Tu je imela samoizolacija pomembno vlogo, saj smo bili vsi ljudje 'prisiljeni' soočenju s samimi seboj, nekateri so bili na to že navajeni, drugi pa so končno dobili čas, da se spoznajo.
Maja Marussig, 3. f
Viri:
https://sl.wikipedia.org/wiki/Ekstravertnost_in_introvertnost
https://www.youtube.com/watch?v=sfjN15zsPyQ
Komentarji
Objavite komentar