Osebnostne motnje

Osebnost je razmeroma trajna in edinstvena celota posameznikovih osebnostnih lastnosti, po katerih se razlikuje od drugih ljudi. Kombinacijo teh značilnosti imenujemo osebnostna struktura. Glede na to, v kolikšni meri osebnostne značilnosti omogočajo učinkovito ter prožno delovanje, razlikujemo več ravni osebnostne organizacije: zrelo, nevrotično, mejno in psihotično.

Motnje osebnosti so preplet osebnostnih potez, ki so tako zelo izrazite, da povzročajo motnje delovanja, pri čemer se pojavljajo motnje v čustvovanju, doživljanju, odzivanju in vedenju, ter težave v medosebnih odnosih. Vzorec je nefleksibilen in vztrajen v različnih situacijah. V nekaterih primerih se posamezniki ne zavedajo osebnostne motnje, ker se jim zdi njihov način razmišljanja in vedenja naraven. Osebnostne motnje so kronične in pogoste.

Osebnostne lastnosti se razvijajo v procesu osebnostnega zorenja. Če nekaj ali nekdo ovira otrokov čustveni stik s svetom, je to že lahko obremenilni dejavnik (zlorabe, travme ipd.). V sebi vsi nosimo osebnostne lastnosti - od tistih, ki nam služijo dobro (zrele), do tistih, ki nam povzročajo precej težav (nezrele). Od intenzivnosti in pogostosti osebnostnih potez je odvisen naš uspeh sposobnosti prilagajanja okoliščinam.

SKUPINE OSEBNOSTNIH MOTENJ

Poznamo deset tipov motenj osebnosti, ki so povezane v tri sklope.

Za skupino A je značilno nenavadno in čudaško vedenje. V to skupino spadajo shizoidna (težnja po samoti in zaprtosti), shizotipska (blažja oblika shizofrenije) in paranoidna (sumničavost, nezaupljivost, zamerljivost) osebnostna motnja.

Za skupino B je značilno dramatično, pretirano čustveno in blodeče vedenje. Sem spadajo antisocialna (kršenje pravic brez slabe vesti in nespoštovanje), mejna (motnje identitete, ponavljajoče samomorilno vedenje, čustvena nestabilnost), histrionična (iskanje pozornosti, provokacije, prekomerno čustvovanje, dramatizacija) in narcistična (občutek samopomembnosti, posebnosti, zahtevajo občudovanje, nimajo empatije, izkoriščanje, zavist) osebnostna motnja.

Za skupino C je značilna prisotnost izrazite tesnobnosti in čustev strahu. V to skupino spadajo izogibajoča (izogibanje, strah, slaba samopodoba, ekstremna občutljivost), odvisna (nerealen strah pred samoto) in obsesivno-kompulzivna (obsedenost z redom, perfekcionizem,natančnost, togost, trma) osebnostna motnja.

 

KAJ OBČUTIJO BOLNIKI?

V otroštvu se začnejo motnje kazati v obliki vedenjskih, duševnih in telesnih sprememb. Za diagnosticiranje osebnostne motnje je treba počakati do odraslosti, saj je psiha otroka in mladostnika še zelo prožna, zato so lahko določeni simptomi le predhodne narave, ter včasih izzvenijo sami od sebe.

 

Težave z identiteto se kažejo v obliki nenadnih sprememb mnenj, poklicnih načrtov, spolne identitete, vrednot ali izbire prijateljev. Njihovo samovrednotenje je nizko ali nestabilno. Zaradi nejasne identitete je njihovo odločanje ovirano. Takšni ljudje nimajo jasnih želja in ciljev. Enako nejasna je navadno tudi njihova predstava o drugih.

 

Nekateri imajo težave s specifičnim obrambnim vedenje. Včasih sebe in druge dojemajo kot razcep med idealizirano podobo, ki se lahko že ob najmanjšem razočaranju zruši.       Velikokrat zanikajo in se izogibajo situaciji. Preprosto izrinejo občutke iz svojega doživljanja. Imajo tudi magično mišljenje o tem, da se bo vse rešilo samo od sebe.

 

Nekateri so zelo čustveno nestabilni. Čustvena nihanja se lahko hitro spremijo zaradi na videz povsem nepomembnega razloga. Že na zelo majhne frustracije se lahko odzovejo z depresijo, paničnimi napadi, agresivnostjo, zanikanjem ipd. Zaradi pretirane ranljivosti se pogosto znajdejo v konfliktu, saj večino situacij doživljajo kot provokacijo ali prehudo breme. Čustva težko nadzirajo, saj so prepričani, da za njih obstajajo upravičeni razlogi. Manjka jim pomembna sposobnost samoumirjanja, saj v otroštvu niso bili deležni zadostne mere pomirjanja. Navadno pričakujejo, da bodo drugi poskrbeli za njihove občutke.

 

Pri določenih motnjah imajo osebe težave z mejami - težko jih postavljajo, ohranjajo in upoštevajo. Težko jim je reči ne, zaradi strahu, da ne bodo ugajali drugim. Težko uravnavajo svoje mnenje, zato ne zmorejo zavrniti čezmernih obremenitev. Ko se človek z osebnostno motnjo sreča z mejo npr. zavrnitvijo, se v njem sproži zelo buren odziv. Pri nekaterih so osebne meje tako šibke in toge, da ji je strah, da bi v bližnjem odnosu izgubili sebe.

 

Lahko se zgodi, da težko razlikujejo med svojimi predstavami in stvarnostjo. Za svoje spremembe razploženja vedno krivijo druge. Če jim je nekaj všeč, so prepričani, da enako čutijo tudi drugi ljudje, če ni tako, so razočarani. Vedno ponavljajo dejanja v upanju, da bodo prej ali slej prinesla drugačen izid. Vse, kar si želijo, hočejo dobiti takoj, pred neprijetnimi posledicami pa si zatiskajo oči.

 

Osebe velikokrat nihajo med odvisnostjo in samostojnostjo. Čutijo strah pred zapuščanjem, kar v njih vzbudi globoko tesnobo. Ali se nekoga preveč oklepajo, ali pa so prepričani, da ne potrebujejo pomoči.

 

RAVEN FUNKCIONALNOSTI

 Nizko funkcionalne osebe pogosto ne dokončajo šolanja, službo pa obdržijo za kratek čas. Njihovi medosebni odnosi temeljijo na dominanci ali podrejenosti in so polni konfliktov ter zapuščanja. Njihovi čustveni izbruhi so nekaj vsakdanjega. Pogosta je uporaba prepovedanih substanc, saj jim težave predstavlja postavljanje mej.

Srednje funkcionale osebe zaradi pomanjkanja samostojnosti ne morejo prevzeti velikih odgovornosti. Pri sodelovnaju jih ovira čustvena nestabilnost-kronično nezadovolnji, polni pritožb in zamer. Zaradi kronične frustriranosti so pogosto zagrenjeni in zbolijo zaradi kroničnega stresa. Njihovi odnosi so polni konfliktov, za partnerja pa si navadno zberejo nekoga, ki jih bo oskrboval.

Visoko funkcionalne osebe pogosto srečamo med deloholiki in perfekcionisti, saj neizgrajeno osebno identiteto radi nadomestijo s poklicno. Opazno je pomanjkanje empatije in dominantnosti. Zanje je človek pomemben toliko časa, dokler se z njim povsem strinja, zadovoljuje njegove potrebe in se podreja.

ZDRAVLJENJE

Včasih samopomoč ni dovolj, saj ne odpravi vzroka, blaži pa simptome. Za spreminjanje osebnostnih struktur je potreben dolgotrajen odnos s psihoterapevtom, ki omogoča nadomeščanje razvojnih spodbud. Proces je uspešen tudi v primeru, da pacient razume svoje stanje, ter ga začne nadzirati. V primeru uspeha dosežejo popolno rekonstrukcijo osebnosti. Ko pacient lažje deluje v vsakodnevnih obremenilnih situacijah, se zdravljenje počasi končuje, saj se pacient približuje »psihološkemu rojstvu«. Ko je oseba dovolj zrela, lahko izpelje osamosvajanje od terapevta.

 

Če so simptomi zelo močni, lahko zdravnik predpiše tudi zdravila, najpogosteje antidepresive ali stabilizatorje razpoloženja. Zdravila so namenjena zgolj lajšanju simptomov, saj motnje seveda ne morejo odpraviti.

 Karin Krmelj, 3. g

Viri:

LilInštitut za razvoj človeških virov. Kaj so osebnostne motnje? Pridoblejno s https://www.psihoterapija-ordinacija.si/dusevne-motnje/osebnostne-motnje/kaj-so-osebnostne-motnje (citirano 15.5.2020)

Inštitut Karakter. Osebnostne motnje. Pridobljeno s https://www.karakter.si/dusevne-motnje/osebnostne-motnje/ (citirano 15.5.2020)

Wikipedija. Osebnostna motnja. Pridobljeno s https://sl.wikipedia.org/wiki/Osebnostna_motnja (citirano 15.5.2020)

Lipovšek, T., 2017. Paranoidna, shizoidna in shizotipska osebnostna motnja. Zacniznova.si. Pridobljeno s http://www.zacniznova.si/paranoidna-shizoidna-shizotipska-osebnostna-motnja/ (citirano 15.5.2020)