Ta tema me je začela zanimati, ko sem spoznala nekaj fantov iz komune blizu mojega domačega kraja. Ko sem se z njimi pogovarjala, sem opazila, da jih ima kar nekaj podobne osebnostne značilnosti, zato sem se vprašala, ali ima osebnost vpliv na to, da postaneš odvisnik?
 |
ZASVOJENOST
Kaj sploh je
zasvojenost?
Zasvojenost je predvsem kronična bolezen možganskega nagrajevalnega kroga in
centrov, ki so povezani z motivacijo in spominom. Bolezen prizadene odvisnikove
odnose z okolico in njegovo ustvarjalnost ter pusti posledice tako v družini
zasvojenega kot v širši okolici, zato lahko o njej govorimo, ko se določen
vedenjski vzorec prične ponavljati iz dneva v dan in postane središče
razmišljanja in dogajanja v življenju zasvojenega posameznika. Dve lastnosti,
ki sta značilni za vse zasvajajoče dražljaje sta, da so okrepitveni (tj.
povečujejo verjetnost, da bo oseba iskala ponovno izpostavljenost dražljaju) in
intrinzično nagrajujoči (tj., da jih dojemamo kot pozitivne, zaželene in
prijetne).
Kemična zasvojenost predstavlja zasvojenost na podlagi zlorabe substanc, kot so nikotin, alkohol, inhalanti, prepovedane droge, zdravila…
Ne-kemične ali vedenjske zasvojenosti pa so: hazardiranje oz. kockanje, zasvojenost z
delom, zasvojenost s seksom, nakupovanjem, video igrami, internetom,…
Kaj vpliva na nastanek odvisnosti?
Na nastanek zasvojenosti, trajanje in razvoj vplivajo številni dejavniki:
genetski dejavniki, primarno družinsko okolje, travmatične izkušnje (tudi
zanemarjanje in zloraba v otroštvu), vpliv družbe in vrstnikov, nekatere
osebnostne značilnosti posameznika (perfekcionizem, čustvena nestabilnost,
nizko samospoštovanje…). Pogosto se vedenjske oziroma ne kemične zasvojenosti
povezujejo tudi z drugimi duševnimi težavami, predvsem motnjami razpoloženja
(npr. depresijo, anskioznimi motnjami itn.), kot tudi drugimi vrstami
zasvojenosti.
Vrste zasvojenosti
Najpogostejše so:
- igre na srečo,
-basanje s hrano ali zlorabljanje shujševalnih diet,
-nekreativno (heteronomo) delo,
-obsedenost s tveganjem (ekstremni alpinizem, nora vožnja, kleptomanija),
-obsedenost s telovadbo,
-droge,
-alkohol,
-tobak,
-zasvojenost z internetom in/ ali videoigrami, pornografijo,…
Poznamo več tipov odvisnosti:
-Kompulzivna
odvisnost,
-Impulzivna odvisnost,
-Impulzivno-kompulzivna odvisnost,
-Čustvena odvisnost,
-Anksiozna odvisnost,
-Temporalna odvisnost.
Pri vsakem tipu, gre za drugačno delovanje v možganskih centrih – pri nekaterih
tipih gre za pomanjkanje nekaterih hormonov, spet pri drugih za preveč
izločanja določenih snovi. Nekateri tipi odvisnosti so bolj pogosti pri moških
(uporaba opiatov), drugi pa so močneje zastopani pri ženskem polu (motnje
hranjenja). Seveda pa jasne meje med tipi ni, največkrat ima bolnik izražene
značilnosti različnih tipov.
OSEBNOST
Kaj je osebnost?
Po Musku (1993) je osebnost razmeroma trajna in edinstvena celota duševnih,
vedenjskih in telesnih značilnosti po katerih se posameznik razlikuje od drugih.
Osebnost zavzema vse vidike posameznikovega delovanja in sicer: duševne
značilnosti, telesne značilnosti in vedenjske značilnosti. Psihologi pogosto
gledajo na osebnost kot na strukturo, sestavljeno iz posameznih enot in odnosov
med njimi. Te enote imenujemo osebnostne lastnosti, ki so razmeroma trajne
značilnosti, po katerih se ljudje razlikujemo med seboj. Sicer pa jih razvrščamo v 4 področja
osebnostne strukture: temperament, značaj, sposobnosti in telesne značilnosti. Osebnost
je v interakciji z okoljem, ki jo sooblikuje. Prav vplivi okolja pa so ključni
dejavnik za definicijo t. i. motenj osebnosti, katere so značilne za
diagnosticirane odvisnike.
Katere motnje osebnosti so pri odvisnikih (drog) najpogostejše?
1. Antisocialne
motnje osebnosti
Glavni značilnosti sta: neodgovorno in
antisocialno vedenje najrazličnejših oblik. Pogoste so: agresija in
razdražljivost, laži, prevare in nezanesljivost. Osebe s temi motnjami uživajo
v nevarnih in nepremišljenih dejanjih, venomer iščejo nove in močne dražljaje. Težko
odlagajo zadovoljitev, svoje želje skušajo uresničiti ne glede na posledice in
druge ljudi. Hkrati so pacienti brezbrižni, ne kažejo sočutja ali občutij
krivde za svoja dejanja. Motnja je bolj značilna za moške, pogosto je povezana
z nizkim socialno ekonomskim statusom oziroma nepopolno družino, iz katere
izhaja posameznik. Mnoge (a ne vse) antisocialne osebe so nagnjene h kriminalnim
dejanjem. Droga je lahko zanje simbol uporništva, všeč jim je, ker je nekaj
novega, prepovedanega in nevarnega, lahko pa služi stabiliziranju razpoloženja.
To je (vsaj na začetku) močan in vznemirjajoč dražljaj, ki ga iščejo. Različni
avtorji odkrivajo, da je ta motnja najpogosteje diagnosticirana pri uživalcih drog.
Pri tem se seveda postavlja vprašanje, ali je antisocialno vedenje vzrok ali
posledica jemanja drog.
2. Mejne motnje osebnosti
Osnovne značilnosti take osebnosti so:
nestabilna samoidentiteta (nejasno, zmedeno, protislovno doživljanje samega
sebe), nestabilnost medosebnih odnosov in razpoloženja oziroma čustvovanja.
Pogosta so občutja praznine, dolgočasja, zapuščenosti, prikrajšanosti in razočaranja,
prav tako tudi težave in motnje v doživljanju drugih ljudi. Pogosto tudi
prekinjajo odnose z drugimi. Ob tem se pojavljajo napadi nekontroliranega besa,
grožnje, pogosti so poskusi samomora. Ta motnja je najpogosteje diagnosticirana
med motnjami osebnosti. Droga je lahko poskus uravnotežiti čustvovanje, iskanje
identitete, »polnjenje« notranje praznine. Raziskava Zanarinija je pokazala
zanimivo razliko med moškimi in ženskami - mejno motenimi posamezniki. Pri
moških se ta motnja pogosto povezuje z uživanjem droge oz. alkohola, pri
ženskah pa je bolj povezana z motnjami hranjenja.
3. Izogibajoče se motnje osebnosti
Za tako motene osebnosti je najbolj
značilna socialna oviranost in občutja neustreznosti. Imajo nizko samopodobo oziroma
občutja manjvrednosti, prepričani so, da so neprivlačni, nezaželeni, nesposobni
in nesprejemljivi za druge. V družbi se počutijo izrazito nelagodno, bojijo se
kritike in so zelo sramežljivi. Zato se izogibajo intimnim odnosom, javnim
nastopom in odgovornostim. Pri njih nastopajo depresivna in anksiozna občutja,
pogosto so jezni nase zaradi socialnih neuspehov. Droga jim lahko ublaži sram
in tesnobo ali pomeni umik pred ne zadovoljujočo resničnostjo.
4. Odvisnostne motnje osebnosti
Osnovna značilnost te motnje je pogosta
odvisnost od drugih oseb, podrejenost, strah pred samostojnostjo in samoto. Odvisna
oseba se zelo težko odloča, ima občutja nemoči, boji se, da bo zavržena oziroma
zapuščena, ima nizko samospoštovanje. Teži k čim močnejšemu zbližanju z
drugimi. Pri takih osebah droga lahko pomeni poskus krepitve samozavesti in
premagovanje separacijskega strahu.
5. Depresivne motnje osebnosti
Osebe s to motnjo imajo težave s
pridobivanjem in zadrževanjem dobrin oziroma drugih ljudi. Pogosto se čutijo
prikrajšane ali zapuščene v življenju, so pesimistične. Zelo jim je pomembna
navezanost na druge osebe, saj se s tem čutijo izpopolnjene in samozavestne. Zaradi
strahu pred izgubo se prilagajajo, žrtvujejo, odpovedujejo svojim željam ter
jih sčasoma tudi več ne prepoznajo in izražajo. Vsa dejavnost je usmerjena k
zadovoljevanju potreb drugih. Zaradi bolečin izgube, občutij žalosti in
brezupnosti lahko takšna oseba poseže po drogah, ki so na nek način nadomestilo
za »izgubljeni objekt«. Droga je sredstvo, s katerim blažijo občutja krivde ali
pa pomeni beg pred »krivičnim« svetom.
6. Narcistične motnje osebnosti
Osnovna značilnost je poveličevanje sebe, za čemer se skriva nizka samozavest
in negotovost. Narcistične osebe se doživljajo kot nekaj izjemnega in
zahtevajo, da jim drugi to priznajo, saj lahko le z odobravanjem okolice vsaj
za določen čas okrepijo pozitivno doživljanje sebe. Takšne osebe so
preobčutljive na ocene okolice, imajo pomanjkljivo empatijo in so zelo
zavistne. Pogost je izkoriščevalski in parazitski odnos do svojih bližnjih.
Zanje je lahko droga »statusni simbol«, nekaj prepovedanega, privlačnega,
neznanega in nevarnega, s čimer izražajo pripadnost neki »eliti«, se skušajo
identificirati s svojimi junaki (npr. filmskimi liki ali glasbeniki) in na ta
način dvigniti svoj ugled med sovrstniki.
7. Paranoidne in shizoidne motnje osebnosti
Za paranoidno motene osebnosti je značilna skrajna nezaupljivost, neutemeljena
sumničavost in pričakovanje sovražnosti okolice. Pogosta je ljubosumnost in emocionalna
hladnost. So samotarji, brez tesnih socialnih odnosov. To izhaja iz strahu pred
preveliko bližino ter čustvi, ki jih ne bi mogli obvladovati. Zatekajo se v
svoj »pravljični« svet, droga jim lahko nudi dodatno izolacijo pred drugimi. V
praksi pri posameznikih redko srečujemo »čiste tipe« osebnostnih motenj,
največkrat gre za splet različnih motenj.
Po bolj podrobni raziskavi te teme, sem zasledila, da se bolniki po navadi
soočajo z nizko samopodobo, strahom in nasploh negativnimi čustvi. Zanimivo mi
je bilo to, da fantje iz komune nimajo več nizke samopodobe, četudi so v komuni
šele nekaj mesecev. Predvidevam, da so prej omenjeni dejavniki, ki so bili tudi
ključni za začetek odvisnosti, bili spremenjeni s tem, ko so fantje spremenili
tudi svoje okolje. Večina jih pove, da se prej doma sploh niso pogovarjali ali
imeli reda, torej nikoli niso rabili pomiti posode, pospravljati stanovanja in opravljati
podobnih opravil. S tem, ko so se odločili, da pristopijo v komuno, so se
odločili tudi za vse do slej naštete dejavnosti, predvsem pa jim je glavno
vodilo pogovor.
A verjamem, da je prava preizkušnja za
njih šele takrat, ko odidejo iz komune oziroma odidejo iz »umetno ustvarjenih
pogojev« in se vrnejo spet domov - v resnični svet.
Lana Furlan, 3. f
Komentarji
Objavite komentar