Duševne
motnje, travmatični dogodki kot so zlorabe in nasilje, kaj kmalu vodijo v
globlje psihične težave, s katerimi se spopadajo tako odrasli, kot tudi
številni najstniki. Slednji so v današnjih časih temu bolj izpostavljeni, saj
med mladimi veljajo standardi, katerim ni enostavno nasprotovati in
uveljavljati svojega 'drugačnega' načina razmišljanja. Resne težave s
samopodobo, težave z uravnavanjem čustev in samouničevalno vedenje so prikaz
duševnih motenj. Zaznamo lahko resne težave pri spoprijemanju s problemi in
pretrgan stik z resničnostjo. Tukaj zaznamo kronično slabo počutje, ki ga
imenujemo depresija. Depresija je kot začaran krog iz katerega na nikakršen
način ne vidiš rešitve. Slika, ki bi lahko ponazorila depresijo je kot globoka
črna jama praznine in kaosa, iz katerega ni poti nazaj na mehko trato, obsijano
s soncem. Med duševne motnje uvrščamo tudi motnje hranjenja.
 |
Vzroki za motnje hranjenja so lahko zelo različni. Veliko jih je povezanih z družinskim okoljem in vzgojo, še posebej pri nepravilno privzgojenem pogledu nase. Med dejavnike tveganja za motnje hranjenja prištevamo odnos staršev do hrane, ki se običajno bolj izrazito kaže pri materah, ki nimajo najboljše samopodobe in se veliko ukvarjajo s prehranjevanjem. Velikokrat motnje izhajajo iz nasilja v družinah, težjega odnosa med staršema, ločitve, ali pa samo podrtega sistema vlog v družini. Prav tako veliko vlogo predstavljata družba in okolje, ki vplivata na počutje osebe. Družba lahko s svojimi merili idealne podobe ostale napelje na samokritičen odnos do lastnega telesa, zaradi katerega se pri posamezniku spremeni odnos do prehranjevanja.
Pri motnjah hranjenja gre za odklanjanje hrane, striktno upoštevanje različnih diet naenkrat, prenapornimi, predolgimi telovadbami, dneve nažiranja in kasnejšim občutkom tesnobe, slabe vesti in krivde, čemur običajno sledita prisilno bruhanje ali dnevi stradanja. Te duševne bolezni se kažejo v različnih oblikah, vse pa spremlja slaba samopodoba. Motnje hranjenja so resne duševne motnje, ki se kažejo v spremenjenem odnosu do hrane in do lastnega telesa. Čeprav so te težave v globini ljudi, se pri motnjah prehranjevanja kažejo navzven, s telesnimi znaki. Ta težek odnos do hrane je v resnici le odraz krčevitih notranjih stisk. Tukaj vidimo, da je sama hrana le sredstvo za lajšanje stisk in bolečin, odklanjanje hrane pa način osvoboditve neprepoznanih čustev in občutkov krivde. Z nadzorom nad hrano oseba nekako obvladuje življenje, ki se ji zdi brezupno in nesmiselno. Ko vso svojo energijo osredotoči na hrano in hranjenje, se v resnici izogne problemom, praznini in čustvom. Ljudje z motnjami so zaznamovani z občutki nesposobnosti, neuspeha, prav tako pa tudi s slabim samospoštovanjem. Bolniki se neprestano opazujejo v ogledalih in tehtajo tudi večkrat dnevno.
V grobem motnje hranjenja delimo v tri različne skupine: anoreksija nervoza, bulimija nervoza in kompulzivno prenajedanje.
V ozadju anoreksije se skriva želja oziroma potreba po nadzoru nad lastnim življenjem in njegovo okolico. Pri anoreksiji gre za namerno povzročeno prenizko telesno težo, preobremenjenostjo z obliko telesa, telesno težo in grozovit strah pred debelostjo. Osebe s to motnjo se bojijo vsakega kilograma več, ta jim predstavlja obup in še večje trpljenje. Kljub prenizki telesni teži, se osebe z anoreksijo vidijo predebele in jih zmoti vsak del telesa, ki se jim ne zdi popoln. To prepričanje imenujemo motena predstava o lastnem telesu. Zanimivo je, da osebe na sebi opazijo vsako malenkost, ki namiguje na maščobo, ne glede na to kako shirane so že. Tako se lahko osebe s to boleznijo izstradajo do smrti, saj same sebe vedno vidijo kot debele. Ljudje okoli njih se jim zdijo krasni, v vsakem vidijo lepoto, in tudi bolj močne postave, se jim zdijo na drugih lepe, čeprav opazijo vsako močnejšo ali pa presuho postavo, saj neprestano opazujejo postave drugih in se z njimi primerjajo. Bolne osebe se resnosti svoje bolezni običajno ne zavedajo, ali pa se jo začnejo šele, ko so že v kritičnem stanju. Vse bolj se odmikajo v svoj svet omejevanja kalorij in se izogibanju družbi. Vsako jutro začnejo z mislijo na hrano in vprašanjem kaj bodo jedli tisti dan, skozi cel dan razmišljajo o isti temi, na koncu dneva zaspijo s to mislijo, velikokrat jih hrana mori tudi v sanjah.
Osebe si obupno želijo zunanje potrditve in pozornosti. Anoreksija je klic na pomoč. Osebe nezavedno hočejo pokazati okolju, da se niti približno ne počutijo v redu in da nujno potrebujejo zunanjo pomoč, saj same ne zmorejo iz bolezni. Ostalo jim je le še omejevanje hrane, s katerim si skušajo vrniti občutek varnosti in občutek, da jim le še nekako uspeva uravnavati življenje. Hujšajo z odklanjanjem hrane ali pa z bruhanjem že zaužite. Skozi leta svoje bolezni vedno bolj omejujejo vnose hranil. Bolezen se lahko začne z nedolžnim hujšanjem, oseba prvotno omeji le sladkarije in nezdrave stvari. Teža ji začne padati, ona pa se počuti vedno bolje, prvič po dolgem času ali pa celo v življenju ima občutek, da je opažena. Začuti, da ima končno moč in da je ona tista, ki nadzoruje svoje življenje. Gre za strategijo, ki jo imenujemo adaptacija, s katero poskuša lahkotneje živeti. Kmalu omeji tudi zdrave ogljikove hidrate in maščobe, ki pa jih takoj zatem popolnoma opusti. Običajno se ravno v tej fazi oseba zave, da nima več nadzora, to je faza dekompenzacije. Tu pride do izgube kontrole, ki vodi v vedno večji občutek neuspešnosti in še nižjega samospoštovanja. Preide na najmanj redilno/kalorično hrano, pri kateri vseeno šteje vsako kalorijo. Boji se jesti jabolk in kakršne koli zelenjave, ki ne vsebuje toliko vode kot npr. zelje ali solata. Če je bolna oseba obdana z ljudmi, ki jim je mar zanjo, se dobro zaveda, kako omenjeni trpijo z njo. Že sama je v obupni stiski, boji pa se tudi za počutje ostalih, še posebej najbližjih oseb.
Ločimo dva podtipa anoreksije. Prvi je purgativni tip, kjer osebe vzdržujejo telesno težo s pomočjo bruhanja, pred katerim je velikokrat prenajedanje, jemanja odvajal ali diuretikov. Drugi tip je restriktivni tip, pri katerem nam že samo ime pove, da gre za odklanjanje hrane- stradanje. Omejujejo pa živila, za katera menijo ali so naučena, da redijo. Obenem pogosto pretiravajo s športom, kar lahko poimenujemo kot hiperaktivnost.
Običajno se anoreksija pojavi ob prehodu iz otroštva v najstništvo ali pa kasneje. Le redko se pojavi po 40. letu starosti. Nekatere osebe motnjo doživijo le enkrat v življenju in po njej popolnoma okrevajo, pri drugih je potek nihajoč z obdobji normalne telesne teže in obdobji ponovne motnje, pri tretjih bolezen poteka dolga leta brez pravega izboljšanja. Pogosto bolezen traja nekaj let, dokler si oseba, ali pa ji njeni bližnji, ne poišče pomoči.
Bulimija nervoza se običajno pojavlja kasneje kot anoreksija. Običajno se pojavi na prehodu v odraslo obdobje, prisotna pa je pri osebah z ustrezno ali malo povečano telesno težo. Pri bulimiji gre za izmenjevanje obdobji prenajedanja in načrtnim zmanjševanjem telesne teže z bruhanjem, uporabo diuretikov/odvajal in telesnimi aktivnostmi. Prav tako kot pri anoreksiji, gre tudi tu za obremenjenost z zunanjostjo in hudim strahom pred debelostjo. Obdobja prenajedanja imenujemo volčja lakota, pri kateri oseba zaužije prekomerne količine hrane, predvsem maščob in ogljikovih hidratov. Ko si oseba dovoli zaužiti omenjeno hrano, se zmeraj umakne na samo. Opisanega se oseba sramuje, povzroča ji hud nemir in obupno počutje. Zato prenajedanju sledi stradanje ali bruhanje.
Poznamo dva tipa bulimije. Purgativni tip bulimije imajo osebe, ki po obdobju volčje lakote, zaužita živila izbruhajo. Nepurgativni tip pa osebe, ki po prenajedanju svoje telo več dni stradajo in so pretirano športno aktivne.
Tretja oblika motenj hranjenja je kompulzivno prenajedanje, kjer gre ponovno za pomanjkanje nadzora nad telesom. Bolne osebe se prenajedajo, čemur sledi slabo počutje, a ga ne zmanjšujejo na načine kot pri bulimiji in anoreksiji. Posledično so obolele osebe prekomerno hranjene.
Med obolelimi prevladujejo ženske, le malo je moških. Za dekleta so motnje hranjenja družbeno bolj sprejemljiva motnja, zato si kljub vsem bolečinam lažje najdejo pomoč. Osebe z anoreksijo skoraj vedno zelo zebe, zato so velikokrat nenavadno veliko oblečene. Pojavijo pa se tudi fizične težave, npr. pri ženskah je to izguba mesečnega perila, izpadanje in tanjšanje las, pogoste so lahko tudi omedlevice.
Motnje hranjenja imajo med vsemi duševnimi boleznimi največjo stopnjo umrljivosti, ki še narašča, najbolj za anoreksijo nervozo, saj se tam osebe izstradajo.
Za zdravljenje motenj hranjenja potrebujemo ogromno lastne motivacije, saj je oseba bolečine navajena, v njej na nek bizaren način zelo uživa, slednja pa kmalu postane njena odvisnost. Navajena je skrbeti vsaj za eno stvar- svoje telo, kar jo zelo pomirja. Zaradi omenjenega mora oseba v svoji globini priti do zaključka, da mora ozdraveti in se s to mislijo popolnoma motivirati, da si ozdravljenja tudi dovoli. Bolezni se običajno zave po kakšnem letu, a rabi čas, da si jo prizna in ugotovi, da je potrebna zunanje pomoči. Pri osebah z motnjami gre za hudo razdvojenost med trpljenjem in melanholičnim užitkom. Prav tako pa gre za razklanost v neprestanem vprašanju ali naj pomiri sebe z nadzorom nad hrano ali pomiri najbližje s tem, da vnaša vase vsaj osnovna živila, ki so za telo nujno potrebna.
Vse te motnje so resna stanja, ki potrebujejo strokovno pomoč, ki jo lahko najdejo v psihoterapevtih ali psihiatrih. V lažjih primerih motenj hranjenja zdravljenje lahko poteka le v obliki srečevanja s terapevti, pri težjih primerih pa psihiatri uvedejo tudi tablete, ki osebo lahko rešijo smrti. Sicer pa so tablete npr. antidepresivi zelo nezdrava oblika zdravljenja, saj imajo kot stranski posledici čustveno otopelost in nagnjenje k samomoru. Ko osebe začnejo s samo terapijo, v sebi doživljajo misli, ki jih pred napredkom zaustavljajo, saj si osebe bolečine še želijo, enostavno si ne predstavljajo življenja brez konstantnega razmišljanja o hrani, po drugi strani pa vedo, da je to edini način do ponovne sreče in 'dihanja'. Posledično potrebuje oseba veliko pomoči in podpore s strani družine in prijateljev. Zdravljenje lahko traja več let, saj je bolnikov odnos do lastnega telesa potrebno korenito spremeniti. V samem procesu zdravljenja pride do pomiritve nad situacijo in pa hkrati do nemira, ko si oseba začne dovoliti jesti. Ko je oseba pozdravljena, sama sebi še dolgo časa ozdravitve noče priznati, saj ji je nenavadno, da se nima več pod nadzorom, vsaj tak je njen občutek. Menim, da do popolne ozdravitve nikoli ne more priti, saj je obsedenost s hrano globoko v ljudeh, tako da žalost in nemir velikokrat prideta nazaj na plano. Tudi, če oseba preboli motnje hranjenja, ima lahko še vedno slabo samopodobo in do lepšega pogleda nase pride le s težavo. Že za skoraj popolno ozdravitev je potrebno ogromno truda, volje, motivacije in vztrajnosti, kaj šele, če želimo popolnoma ozdraveti?
Žal glede motenj hranjenja obstaja veliko zmotnih prepričanj. Ljudje verjamejo, da gre pri motnjah le za iskanje pozornosti, kar je zmotno prepričanje, saj so motnje za osebo način spoprijemanja z občutki in travmami. Grozno pa se mi zdi tudi prepričanje, ki sem ga že slišala, da so motnje le faza pubertete. Tako kot depresija ali ostale duševne motnje, so tudi motnje hranjenja huda psihična bolezen. Zmotno je mišljenje, da osebe z motnjami lakote ne čutijo. Pri motnjah hranjenja gre za hude borbe s hrano, hrana bolnim osebam predstavlja vse na svetu, cel svet se vrti le okoli hrane. Večinoma osebe hrano obožujejo in ko zaužijejo njen okus, jim to predstavlja zadovoljstvo. Obožujejo vsak grižljaj, ki ga naredijo, čeprav se v isti sekundi počutijo ogabno in nemirno.
Mislim, da iz bolezni pride vsak, ki ima dovolj motivacije in ve, da ga v življenju čakajo še čudovite stvari, katere mora pričakati zdrav in poln življenje, ne pa v mukah in bolečinah v trebuhu, podrto samopodobo in napol mrtvim obrazom. Vsaka oseba, ki se reši teh muk in se iz psihične bolezni kaj nauči, je bolj razvita glede razumevanja ostalih, ki trpijo. Boljše razumevanje psihičnih stanj pa se mi zdi zelo pomembno, saj s tem lahko gradimo boljše odnose in si medsebojno pomagamo.
Duševne motnje vidim kot težke bolezni, zato mislim, da jih moramo vsi jemati resno. Kot resne zdravstvene težave večina ljudi vidi le hujše fizične bolezni, duševno zdravje pa zapostavlja. Notranje počutje je prav tako izrednega pomena za človeka, saj lahko le z zdravim duhom v zdravem telesu pomirjeno biva sam s sabo in z okolico.
Ajda Valentinčič, 3. e
Viri:
https://pza.si/Clanek/Motnje-hranjenja_2.aspx
https://www.prehrana.si/clanek/396-motnje-hranjenja
https://www.psihoterapija-ordinacija.si/dusevne-motnje/motnje-hranjenja/anoreksija
Komentarji
Objavite komentar