Mejna osebnostna motnja

Za mejno osebnostno motnjo so značilne intenzivna čustvena nestabilnost in težave pri sleherni ločitvi oziroma separaciji. To osebnostno motnjo ima približno 6% ljudi, v veliki večini (75%) pa zanjo trpijo ženske.

 

Zgodovina:

Nekateri psihiatri so že ob koncu 19. stoletja začeli opažati, da pacientov ni moč deliti zgolj na zdrave in psihotične. Prepoznavati so začeli vmesno skupino posameznikov, ki so bili preveč zdravi, da bi jih lahko označili za psihotične (tj. niso izkazovali halucinacij in blodenj), vseeno pa je bil njihov stik s stvarnostjo preveč okrnjen, meje preveč propustne in funkcioniranje preveč oškodovano, da bi jih lahko smatrali za nevrotične. Tako je prišel pojem »mejnost« , kot vmesno stanje med nevrozo in psihozo. Prvi je ta pojem uporabljal Adolph Stern, ki je govoril o mejnih nevrotičnih pacientih, za katere naj bi bile značilne naslednje lastnosti: narcisizem, psihološka ranljivost, pretirana občutljivost, rigidnost, negativne terapevtske reakcije, občutki manjvrednosti, mazohizem, občutek globoke negotovosti, uporaba projekcije ter težave s testiranjem realnosti, zlasti v medosebnih odnosih. Najprej je bila ideja mejnosti sprejeta v psihoanalitični skupnosti in nanašala se je predvsem na raven osebnostne organizacije. Pozneje, prvič v tretji izdaji klasifikacije DSM (1980), pa se je osebnostna organizacija prelevila v osebnostno motnjo.

 

Značilnosti:

Ena glavnih značilnosti MOM je nestabilen in nekoherenten občutek selfa, zaradi česar pacienti doživljajo stalen strah pred zapuščenostjo ter kronična občutja praznine. V osrčju te motnje so intenzivni ter nestabilni medosebni odnosi, v katerih se pojavljajo stalna nihanja med ekstremnimi stališči do drugega kot tudi do sebe (nihanje med idealizacijo ter devalvacijo). Poleg tega so za paciente z MOM značilni še: čustvena nestabilnost, izbruhi jeze ter impulzivnost. Neredke so grožnje s samomorom ter tudi dejanska samomorilna ali samopoškodbena vedenja. Največkrat so samomori reakcija na zavračanje ali razočaranje v medosebnih odnosih, torej v funkciji izničenja slabih objektov ali ukinitvi izjemne tesnobe, ki jo pacienti občutijo. V trenutkih stresa lahko pacienti z MOM tudi psihotično dekompenzirajo (običajno trajajo nekaj ur do nekaj dni, še pogosteje pa se pojavljajo, kadar so pacienti pod vplivom alkohola ali psihoaktivnih substanc). Ena osrednjih značilnosti pacientov z MOM je, da so »stabilni v svoji nestabilnosti«.

 

Funkcionalne značilnosti:

Njihovo vedenje je, zlasti v stresnih situacijah, povsem nepredvidljivo. Pogosti so nenadni, nepričakovani in impulzivni izbruhi. Emocionalno ravnotežje pri njih ne obstaja, stalno se izpostavljajo tveganju, lahko tudi do mere samomorilnih oziroma samopoškodbenih vedenj. V medosebnih odnosih posamezniki z MOM sicer izkazujejo potrebo po pozornosti in naklonjenosti, vseeno pa drugim ljudem pogosto nasprotujejo, so do njih manipulativni in hitro vzkipljivi. Enega njihovih največjih strahov predstavlja strah pred zapuščenostjo in izolacijo (temu stanju se želijo na vsak način izogniti, a pogosto na jezav, dramatičen in samouničujoč način). Izkušnje in zaznave preteklih dogodkov se jim pogosto spreminjajo, glede tega si hitro pridejo v nasprotje s samim seboj. Posamezniki z MOM uporabljajo manj zrele regulatorne mehanizme. Zlasti v stresnih situacijah lahko funkcionirajo na nižjih razvojnih stopnjah (npr. kar se tiče toleriranja tesnobe, kontrole impulzov, socialnega prilagajanja). Za mladostnike z mejnimi potezami je značilno, da se niso zmožni soočiti z zahtevami odraslih, kar se kaže v nezrelem ali celo otročjem vedenju. 

 

Strukturalne značilnosti:

Samopodoba pacientov z MOM je nestabilna in izrazito negotova. Doživljajo pogoste občutke zmedenosti glede samih sebe, njihova identiteta je nejasna in neizdelana. Tipično je doživljanje občutkov praznine. Z obžalovanjem in samokaznovanjem skušajo izboljšati podobo o sebi oz. popraviti »slaba« dejanja iz preteklosti. Njihove notranje reprezentacije temeljijo na elementarnih in nestabilnih izkušnjah, zaradi česar si njihovi spomini, stališča, potrebe, čustva in impulzi pogosto nasprotujejo. Manjka jim konsistentnosti in kongruentnosti, predvsem pa so šibke meje, ki sicer ločijo nasprotujoče si zaznave, spomine in afekte. Meje še zlasti popuščajo v stresnih situacijah, takrat pa so mogoče tudi kratkotrajne, prehodne psihotične epizode. Razpoloženje je nestabilno in zelo pogosto niha od enega ekstrema do drugega (iz stanja normalnega razpoloženja lahko zanihajo v depresijo, iz depresije pa v stanje vzhičenosti). Pogosta so obdobja potrtosti in apatije, prepletena z epizodami intenzivne jeze, pa tudi s kratkimi obdobji tesnobe ali evforije.  

 

 

Ključne značilnosti MOM:

1.     Sprožilni dogodek - Pričakovanje doseganja osebnih ciljev in/ali vzdrževanja tesnih medosebnih odnosov.

2.      Vedenjski stil - Impulzivni, nagnjeni k acting-outom, doživljajo občutja nemoči in praznine.

3.   Medosebni stil - Imajo strah pred zapuščenostjo, nestabilni, intenzivni medosebni odnosi, preklapljajo med ekstremoma (idealizacija nasproti devalvaciji).

4.     Kognitivni stil - V mišljenju so nefleksibilni in rigidni, nezmožni so se učiti iz izkušenj, imajo zunanji lokus kontrole.

5.   Čustveni stil - Emocionalno reaktiven in slabše reguliran, doživljajo intenzivno jezo, ki jo izražajo neustrezno, ekstremno nestabilni v razpoloženju in čustvovanju.

6.    Temperament - Odvisnostni tip: pasivni otroški vzorec, nizka reaktivnost avtonomnega živčnega sistema. Histrionični tip: hiperodzivni otroški vzorec, visoka avtonomična reaktivnost. Pasivno-agresivni tip: zahteven otroški vzorec, razdražljivost.

7.      Stil navezanosti - Dezorganiziran.

8.    Starševske zapovedi - »Če boš odrasel, se mi bo zgodilo nekaj slabega.« Preveč zaščitniško, zahtevno ali nekonsistentno starševstvo.

9.      Pogled nase - »Ne vem kdo sem in kam grem.« Problemi z identiteto, ki zajemajo več področij (spol, kariera, zvestoba, vrednote).

10.   Pogled na svet - »Drugi ljudje so super, drugi ljudje so zanič. Dobro je imeti cilje, ni dobro imeti ciljev. Če v življenju ne gre po moje, tega ne morem prenesti. Ne zaveži se k ničemur.«

11. Neprilagojene sheme - Zapuščenost, poškodovanost, zloraba/nezaupanje, emocionalna deprivacija, socialna izolacija, nezadostna samokontrola.

12.   Optimalni diagnostični kriterij - Mrzlični poizkusi izogibanja realni ali umišljeni zapuščenosti. 

 Daša Jovanovič, 3. e

Viri:

 

Simon Brezovar: Osebnostne motnje v teoriji in praksi (poglavje 5: Mejna osebnostna motnja (MOM))

 

Bordeline osebnostna motnja: https://www.psihoterapija-ordinacija.si/dusevne-motnje/osebnostne-motnje/borderline-osebnostna-motnja  (Avtor: Inštitut za razvoj človeških virov, 2018, Ljubljana)