Medsebojni odnosi

Poznamo tri različna vedenja, ki vplivajo na odnose.

Prvo od teh je proindividualnio vedenje. To pomeni, da v odnosu v ospredje postavljamo predvsem sebe in svoje koristi. To lahko opazimo naprimer, kadar je človek sebičen ali egoističen. Egoizmu podobno je tudi asertivno vedenje. Kadar govorimo o asertivnem vedenju, mislimo na to, da se postavimo zase in svoje pravice, izražamo gotovost in samozavest. Beseda asertivnost je manj znana, izhaja pa iz anglosaksonskega jezikovnega območja. Razlika med egoistom in asertivno osebo je le v tem, da egoist naredi to zgolj zaradi sebe, medtem ko bo asertivna oseba to naredila z upoštevanjem interesov drugih.

Primer: Hočes si kupiti nov telefon. Prijateljica ti svetuje, da se odločiš za drugačen model. Če si asertivna oseba, njenega predloga ne boš kar tako zavrnila, ampak ji boš odgovorila, da boš razmislila tudi o njenem predlogu.

Sam vpliv proindividualnega vedenja je težko označiti kot negativnega ali pozitivnega. Po eni strani takšno vedenje celo spodbujamo. Značilosti proindividualnega vedenja so predvsem tekmovalnost, uspešnost in usmerjenost k ciljem, kar pa je tudi gibalo napredka. Opazimo pa lahko tudi negativne posledice tega vedenja, oziroma pretiravanje z zagnanostjo in s tem slabšamo medsebojne odnose.

 

Drugo takšno vedenje se imenuje prosocialno vedenje. To je širok pojem saj zajema vse, kar družba sprejema kot pozitivno. Prosocialno vedenje je vsmerjeno na pomoč drugim, ki so v težavah, v iskanje koristi za druge in v zadovoljevanje potreb drugih ljudi. Tovrstno vedenje se oblikuje skozi socializacijo posameznika. Najpomembnejši so odnosi med otrokom in starši v zgodnjem otroštvu in pozneje odnos med vrstniki. Pri otroku, se običajno vedenje začne izražati po petnajstem letu starosti. Posebna oblika, ki sodi k prosocialnemu vedenju je pomoč (vedenje, ki koristi drugemu). Ta pa ima včasih tudi negativne posledice. Velikokrat se zgodi, da ob pomoči drugemu na koncu najbolj nastradamo sami. Vendar pomoč je moralna obveza, ki nam vzbudi tudi prijetne občutke kot so hvaležnost nasprotne osebe, ponos, večje samosoštovanje... Kadar pa pri pomoči drugemu nismo deležni ne materialne ne psihološke koristi, takrat govorimo o altruizmu. Pri altruizmu je pomembna psihološka osnova empatija, oziroma vživetje v čustva druge osebe. S tem pa je zopet povezana asertivnost, saj oboje označuje upoštevanje interesov drugih. Razlika je le v tem, da bodo altruisti naredili vse, tudi če bodo škodovali sebi, tisti, ki so asertivni pa le do te mere, da z dejanji ne povzročijo škode sebi.

 

Kot tretje pa je tukaj še disocialno vedenje. L. Breganta in J. Bečaja (1987) menita, da se s pojmom disocialnost prepleta še veliko drugih sorodnih pojmov. Ti so na primer prestopništvo, kriminalnost,… (predvsem pojmi, ki v večini primerov pomenijo vedenje v nasprotju z zakoni). Disocialno vedenje ločimo na dva dela glede na obliko izražanja. Antisocialno vedenje je prvo. Takšno vedenje ogroža interese drugih. Med takšno vedenje lahko štejemo zlorabljanje, izsiljevanje, krajo,… S takšnimi dejanji prestopamo mejo dovoljenjega. Posledice takšnega vedenja so na primer strah, umik, lahko tudi močneje vplivajo na naše psihično področje in s tem nas zaznamujejo za daljši čas. Drugo vedenje pa se imenuje asocialno vedenje. Takšno vedenje prav tako prestopa meje, oziroma ni skladno z normami neke družbe. Še vseeno pa jih ne ogroža in ne ruši.

 

Naše vedenje, je glavno za vspostavitev odnosov med seboj. Marsikaj lahko vpliva na naše vedenje, vendar po nepotrebnem, ne škodujmo drugim.

 

Špela Verdnik, 3. g

 

Viri:

https://www.viva.si/Psihologija-in-odnosi/12503/Asertivnost

 

Mag. Alenka Kompare, Mihaela Stražišar, univ. dipl. psih., Irena Dogša, univ. dipl. psih., Tomaž Vec in Janina Curk, univ. dipl. psih. (2014) Uvod v psihologijo.