Človek ne pride na svet z že razvito osebnostjo. Namesto tega bi lahko rekli, da je osebnost dojenčka le košček materiala, iz katerega se potem skozi njegovo odraščanje konstantno izdeluje in razvija njegova osebnost. Na to vpliva več dejavnikov; njihove izkušnje v šoli, interakcije s prijatelji in sorojenci, največ vpliva pa bi lahko rekli, da imajo njihovi starši sami. Velikokrat se za otroke pravi, da so kot gobice, ki vpijajo vse iz svojega bližnjega okolja. Ravno zato je tako pomembna njihova vzgoja; starši so namreč tisti, po katerih se otroci najbolj zgledujejo. Dejanja staršev in njihove besede otroci tako vključujejo v svoj vsak dan. Način vzgoje se razlikuje od posameznika do posameznika. Nekateri starši se zgledujejo po vzgoji, ki so je bili deležni sami, drugi se opirajo na različne vire o tem kako biti dober starš (knjige, informacije z interneta, formalni in neformalni nasveti), ipd... Zraven pa se seveda šteje tudi njihov splošen odnos, njihove morale in vrednote, ki jih otroci v zgodnjih letih prevzemajo.
 |
Ker je izbrana tema zelo široka, se bom osredotočila na štiri osnovne tipe starševstva. Te izhajajo iz raziskave, ki jo je izvedla klinična psihologinja Diana Baumrind. Raziskava je bila izvedena v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, vanjo pa je bilo vključenih več kot 100 otrok predšolske starosti. Preko opazovanja, intervjuvanja staršev in drugimi raziskovalnimi metodami, je opredelila najbolj opazne in pomembne razsežnosti starševstva. Te razsežnosti vključujejo disciplinske strategije, toplino in nego, načine komunikacije ter pričakovanja zrelosti in nadzora. Na podlagi teh je Baumrind predlagala, da obstajajo trije glavni starševski stili. Zaradi kasnejših raziskav psihologinje Eleanor Macobby in psihologa Johna Martina, se je k tem trem dodal še četrti stil. Vsak od teh ima različne učinke na vedenje otrok.
1. AVTORITARNO STARŠEVSTVO
Avtoritarni starši imajo visoke in zahtevne standarde za svoje otroke. Verjamejo v poslušnost in ubogljivost, radi pa uporabljajo stavek: “Ker sem jaz tako rekel/a”. Uporabljajo strogo disciplino in pogosto uporabljajo kaznovanje, kot način nadziranja svojih otrok. Ponavadi se ne odzivajo na potrebe svojih otrok in jih na splošno ne negujejo. Otroci, ki odraščajo pri taki vzgoji so bolj ubogljivi in brez težav spoštujejo pravila, vendar so nesrečni in manj samostojni. Pogosto imajo nizko samopodobo in kažejo več vedenjskih težav (sovražno in agresivno obnašanje). Slabše jim gre v šoli, bolj so nagnjeni k duševnim težavam in bolj verjetno je, da se bodo zatekli k substancam, kot so npr. droge. Postanejo lahko dobri lažnivci, v prizadevanju, da bi se izognili kazni.
2. AVTORITATIVNO STARŠEVSTVO
Avtoritativni starši so podobni avtoritarnim. Imajo visoka pričakovanja glede dosežkov in zrelosti svojih otrok, vendar so za razliko od avtoritarnih staršev do njih topli in odzivni. Ti starši postavljajo pravila in meje skozi odprto komunikacijo, kjer otrokom ponudijo vodenje, in z uporabo presoje. So ljubeči in podporni ter spodbujajo neodvisnost. Namesto kaznovanja raje nagrajujejo dobro vedenje z nagradami in pohvalami. Tak stil starševstva poznamo tudi kot demokratični način starševstva. Njihovi otroci večinoma delujejo srečno in zadovoljno. So bolj samostojni, dosegajo višji akademski uspeh in razvijejo dobro samopodobo. Imajo dobre komunikacijske in socialne veščine, s katerimi zlahka komunicirajo z ostalimi ljudmi. Manj možnosti je, da pride do problemov, kar se tiče njihovega mentalnega zdravja in niso nasilne narave.
3. PERMISIVNO STARŠEVSTVO
Taki starši ne postavljajo veliko pravil ali mej. So topli in popustljivi, neradi razočarajo svoje otroke in težko jim karkoli odrečejo. Mislijo, da se bo otrok največ naučil, če se sami ne bodo preveč vmešavali. Značilno je, da bolj prevzamejo vlogo prijatelja kot pa starša. Otroke spodbujajo k skupnim pogovorom, vendar ponavadi ne vložijo veliko truda v odvračanje od slabih odločitev ali slabega vedenja. Otroci so tako velikokrat nezmožni sledenja pravilom in lahko posledično kažejo več vedenjskih težav, saj ne cenijo avtoritete ali pravil. Imajo slabšo samokontrolo in so zelo egocentrični. Naletijo lahko na več problemov v odnosih z drugimi ljudmi in pri socialnih interakcijah nasploh. Pogosto imajo slabšo samopodobo in v sebi nosijo več žalosti kot pa veselja.
4. MALOMARNO STARŠEVSTVO
Ti starši nimajo veliko splošnega znanja o svojem otroku. Nimajo posebnih pričakovanj in ne postavljajo nikakršnih pravil. Do svojih otrok so dokaj ravnodušni, ne nudijo jim pravilnega usmerjanja, negovanja ali starševske pozornosti. Pričakujejo, da se bo otrok vzgojil sam, zato ne posvečajo veliko časa niti energije za zadovoljevanje otrokovih osnovnih potreb. Čeprav so taki starši zanemarljivi, je to v veliko primerih rezultat psihičnih težav ali težav z zlorabo substanc. Otroci malomarnih staršev so bolj impulzivni. Sami niso zmožni uravnavati svojih čustev, zato naletijo na več prestopništva in težav z odvisnostjo. Posledično imajo zato tudi več psihičnih težav.
Seveda, ni nujno da starši spadajo samo v eno kategorijo starševstva, saj se vsi stili prelivajo med seboj. Zdi se mi, da je kombinacija vseh vzgojnih stilov tudi potrebna, če želiš vzgojiti srečnega otroka, ki je prijazen in odgovoren, z določeno stopnjo samostojnosti. Kljub temu, da imajo starši na otrokov osebnostni razvoj največji vpliv, igrajo pomembno vlogo tudi ostali dejavniki, kot so kultura v kateri odraščajo, njihov temperament, njihovo dojemanje starševske obravnave in socialni vplivi. Ko grejo otroci skozi svoja predšolska leta, so vedno bolj izpostavljeni drugim vplivom in ljudem, ki dodajo k razvoju njihove osebnosti.
Ključno vprašanje pri osebnostnem razvoju izhaja tudi iz tega koliko osebnosti izvira iz genetike in koliko iz samega okolja. Različne raziskave iz preteklosti kažejo, da obstaja močna genetska komponenta. Ena izmed bolj znanih študij je znana kot Minnesota Study of Twins Reared Apart, ki je bila izvajana med letoma 1979 in 1999. Vključeno je bilo 350 parov dvojčkov, nekateri so bili vzgojeni skupaj, nekateri pa ločeno. Rezultati so pokazali, da so si bile osebnosti dvojčkov zelo podobne, ne glede na to ali sta bila vzgojena v istem gospodinjstvu ali narazen. Tako lahko sklepamo, da ima genetika veliko vpliva, vsaj na nekatere vidike osebnosti.
Konec koncev se vse razlikuje od posameznika do posameznika. Nekateri bodo bolj občutljivi do vplivov svoje družine, nekateri manj, in zato je tudi od tebe odvisno v kakšno osebo odrasteš. V primeru, da smo bili v otroštvu izpostavljeni slabši vzgoji, kar posledično vpliva na razvoj naše osebnosti, je potem odvisno od nas samih, da to izkoreninimo. Čeprav smo kot otroci najbolj občutljivi in izpostavljeni osebnostnim spremembam, to ne pomeni, da se lahko na to sklicujemo kot odrasle osebe in preko tega upravičujemo svoja negativna dejanja. Z leti pridobiš to sposobnost, da postaneš bolj samo-zaveden in lahko tako delaš na svojih slabših lastnostih. Od tebe je odvisno, da ne pustiš svoji družini, da definira kdo si.
Neža Zalaznik, 3. f
Viri:
Cherry, K. (2020). Why Parenting Styles Matter When Raising Children. Pridobljeno 20. 5. 2020, s https://www.verywellmind.com/parenting-styles-2795072
Cherry, K. (2020). Are Personality Traits Caused by Genes or Environment? Pridobljeno 20. 5. 2020, s https://www.verywellmind.com/are-personality-traits-caused-by-genes-or-environment-4120707
Morin, A. (2019). 4 Types of Parenting Styles and Their Effects on Kids. Pridobljeno 20. 5. 2020, s https://www.verywellfamily.com/types-of-parenting-styles-1095045
Maccoby, E. E. (2020). Parenting and its Effects on Children: On Reading and Misreading Behavior Genetics. Pridobljeno 20. 5. 2020, s
https://www.annualreviews.org/doi/full/10.1146/annurev.psych.51.1.1#abstractSection
Komentarji
Objavite komentar