Začetki psiholoških vidikov prehranjevanja sodijo že v 50. leta prejšnjega stoletja, ko je Kurt Lewin osnoval v psihologiji motivacije, tako imenovano teorijo polja. V njej je raziskoval človekovo vedenje do hrane in prehranjevanja.
 |
V zadnjih letih pa je opazen izrazit porast raziskovanja vedenjske determiniranosti človekovega prehranjevanja. Psihologi iščejo odgovore na to, kako je človekovo prehranjevanje determinirano z vedenjem. To je proces, ki vključuje biološke, antropološke, ekonomske, psihološke in socio-kulturne determinante, dokončno pa ga oblikuje posameznik, oziroma njegova individualna situacija.
V splošnem se motivacija nanaša na usmerjeno vedenje oziroma obnašanje. Pri njenem preučevanju se psihologi sprašujejo po vzroku, in po namenu oziroma cilju vedenja. Ko preučujemo motivacijo hranjenja, nas ne zanima, kako se nekdo prehranjuje, temveč predvsem, zakaj in čemu se nekdo prehranjuje, tako kot se. Odločitev za določeno živilo je splet različnih motivov, povezanih z biološko potrebo po hranilnih snoveh. Pudel in Westenhofer, kot vplive na prehranjevalno vedenje navajata motive kot so:
- zahteve glede okusa,
- občutek lakote,
- kulturne in tradicijske vplive,
- čustveni učinek,
- zdravstveni in kondicijsko-fizični razlogi,
- lepotni ideali,...
Odločitev za to, kaj, kdaj, kje in kako bomo jedli, pa je odvisna od različnih okoliščin (ne žene nas samo motiv po lakoti, ampak gre za splet zelo kompleksnih situacij, dogodkov in razlogov).
Eden najpogostejših motivov, ko govorimo o prehranjevalnem vedenju je definitivno motiv lepotnih idealov. Zavoljo izgleda (vitkosti) se veliko ljudi odloča za zdrave prehranjevalne navade. Izbira zdrave hrane je zaradi socialnega pomena hrane in telesnega videza zelo zapleten proces, kar se lahko izrazi v motnjah hranjenja ali težavah s prekomerno težo. Zato je zdravo, raznoliko prehranjevanje izrednega pomena (Ogden, 2003).
Pri zdravem prehranjevanju ne gre le za željo po prehranjevalnih navadah, ki nam pomagajo ohranjati vitkost, temveč navadah, ki krepijo naše zdravje ter za prizadevanje, da bi zdrava prehrana postala naš način življenja. Zdravo prehranjevanje je pomembno za zniževanje tveganja pojavov različnih kroničnih bolezni, kot so debelost, srčno-žilne bolezni, diabetes, rak itd. Bistven element zdravega prehranjevanja je konzumiranje ustreznih količin vseh potrebnih hranil in vode.
Na prehrano pa ne vplivajo le vedenjske determiniranosti in motivi, temveč igra veliko vlogo v načinu prehranjevanja tudi naša osebnost.
V povezavi med osebnostjo in preferencami za hrano Hirsch razlaga, da obstaja anatomska povezava med limbičnim korteksom, ki predstavlja čustveni center možganov, ter med centri za okus in vonj, zaradi česar naj bi bila povezana tudi okus in posameznikova osebnost.
Hirsch je z obsežno raziskavo preučeval povezanost med osebnostnimi tipi in prigrizki, ki jih posamezniki izbirajo. Ugotovil je, da obstaja močna povezanost npr. med perfekcionizmom in uživanjem čipsa, med introvertnostjo in uživanjem piškotov s kremnim polnilom, med pustolovskim tipom osebnosti in preizkušanjem novih okusov, itd.
Smell in Johnson sta leta 2002 v raziskavi za konstrukcijo vprašalnika MPEQ pojasnila vrsto kompleksnih zvez med MPEQ in motnjami hranjenja, čustvi in vedenjem pri moških in ženskah. Ugotovila sta, da obstajajo dimenzije, ki s čustvi nimajo povezave in dimenzije, ki so z njimi povezane.
· Prehranjevalni optimizem predstavlja prepričanje posameznika, da lahko izboljša svoje prehranjevalne navade. Optimizem je izjemnega pomena, kajti če je posameznik v zvezi s prehrano pesimistično naravnan, mu nobena dieta ne bo pomagala. Posameznik mora biti prepričan vase ter v to, da bo spremenil svoje prehranjevalne navade.
· Prehranjevalni perfekcionizem predstavlja posameznikovo nagnjenje k pretirano strogim in perfekcionističnim merilom na področju svojega prehranjevalnega vedenja. Raziskave kažejo, da se perfekcionizem povezuje tudi z mnogimi bolezenskimi stanji, še posebno z motnjami hranjenja, kot sta anoreksija in bulimija (Hewitt in Flett, 2006).
· Samopodoba je množica odnosov, ki jih posameznik zavestno ali nezavedno vzpostavlja do samega sebe. Individualna samopodoba se deli na področje uspeha oz. dosežkov (akademska samopodoba, delo) in na telesno samopodobo (telesne sposobnosti, zunanji izgled). Slednji je najpogostejši vzrok za odločitev zdravega življenja.
Hrana oziroma način prehranjevanja nam posreduje informacije o posameznikovi identiteti in deluje kot sredstvo komunikacije o notranjih potrebah ter konfliktih posameznika in o njegovi samopodobi. Prehranjevanje odraža vidike jaza na področju seksualnosti, samokontrole, ter konfliktov med užitkom in krivdo.
· Samospoštovanje je celota pozitivnih in negativnih stališč posameznika do sebe in občutij, s katerimi doživlja samega sebe ter usmerja svoje ravnanje. Pozitivno stališče ali visoko samospoštovanje pomeni, da se posameznik sprejema takšnega kakršen je, s seboj je zadovoljen, čuti se vrednega spoštovanja. Človek s pozitivnim stališčem bo lažje in bolje kontroliral svoje prehranjevalne navade in bo dovzet za zdravo prehrano. Oseba z negativnim stališčem do sebe ali nizkim samospoštovanjem, ki pa ni zadovoljena s seboj, se ne ceni, bo bolj dovzetna za pojav motenj prehranjevanja. Samospoštovanje je namreč tesno povezano s posameznikovo zaznavo lastne telesne podobe.
Kot sem že prej omenila, je eden najpomembnejših motivov pri prehranjevalnem vedenju, motiv lepotnih idealov. Ta, skupaj z prehranjevalni perfekcionizmom, pesimizmom, slabo samopodobo in nespoštovanjem samega sebe velikokrat povzroči začetek motenj hranjenja. Motnje se lahko razvijejo tudi zaradi socialnih pritiskov, velikokrat pa je glavni vzrok ravno stremenje k nerealističnim idealom vitkosti.
Pri osebah z anoreksijo ali ortoreksijo (nezdrava obsesija z zdravo prehrano) gre za problem popolnega nadzora in željo po dosegu nerealno visokih ciljev (povezava z prehranjevalnim perfekcionizmom), saj se oseba želi čim bolj približati popolnosti oziroma pojmu “popolne postave”. Pri bulimiji in kompulzivnem prenajedanju, pa gre za izgubo nadzora nad samim seboj.
Pomembno je poudariti, da se motnje nikoli ne pojavijo zgolj zaradi enega razloga, ampak gre za zapleteno interakcijo med biološkimi, individualnimi in okoljskimi faktorji, ki pri ranljivih osebah povzročijo razvoj patoloških vedenj na področju prehranjevanja. Lahko pa trdimo, da gre pri vseh oblikah motenj hranjenja (anoreksija, bulimija, kompulzivno prenajedanje in ortoreksija) tako za izredno nizko samospoštovanje in samopodobo, kot tudi za motivacijski motiv hrepenenja po lepotnih idealih.
Eva Mršnik, 3. f
Viri:
Viva – revija za zdravo življenje. Pridobljeno 2. 5. 2020
Kobal Grum D., Seničar M. Uvod v psihologijo prehrane 2012. Pridobljeno 2. 5. 2020
Osebnost in samopodoba – Psihoterapija. Pridobljeno 1. 5. 2020 s
https://www.psihoterapija-ordinacija.si/osebnost-in-odnosi/osebnost/osebnost-in-samopodoba
Komentarji
Objavite komentar