Howard Earl Garnder je ameriški psiholog, ki je leta 1983 v svoji knjigi »Frames of Mind: Theory of Multiple Intelligences« razvil, kot že pravi naslov, teorijo raznoterih inteligentnosti. Gardnerjeva teorija trdi, da inteligentnost, kot jo tradicionalno opredeljujejo, ne zajema dovolj raznolikih sposobnosti, ki jih kažemo ljudje. Trdi, da "razum, inteligentnost, logika, znanje, niso med seboj sinonimi ...", in predlaga nov vpogled v inteligentnost.
 |
Teorija nakazuje, da bi morale šole, namesto da bi se opirale na enoten učni načrt, ponuditi "izobraževanje, osredotočeno na posameznika", s programi, prilagojenimi potrebam vsakega otroka.
Gardner meni, da je osem inteligentnosti, ki jih je opredelil, neodvisnih, saj se razvijajo v različnih obdobjih in v različnih stopnjah pri različnih posameznikih.
Osem inteligentnosti, ki jih določa H. Gardner:
· Verbalno-jezikovna inteligentnost
· Logično-matematična inteligentnost
· Prostorska inteligentnost
· Glasbena inteligentnost
· Telesno-gibalna inteligentnost
· Medosebna inteligentnost
· Znotrajosebna (avtorefleksivna) inteligentnost
· Naravoslovna (naturalistična) inteligentnost
VERBALNO-JEZIKOVNA INTELIGENTNOST
Sposobnost učinkovitega besednega izražanja in razumevanja kompleksnih besednih sporočil. Označuje jo občutljivost za pomen besed in za različne funkcije jezika.
Ljudje z dobro razvito verbalno-jezikovno inteligentnostjo so običajno dobri v pisanju, branju, pripovedovanju zgodb ter pomnjenju besed in datumov. Najlažje se učijo z branjem, zapisovanjem in poslušanjem predavanj ter razprav med ljudmi. Lažje se naučijo tudi tujih jezikov, saj imajo visok verbalni spomin in sposobnost razumevanja skladnje in strukture.
Ta inteligentnost je visoko razvita pri pisateljih, filozofih, učiteljih, politikih in odvetnikih.
LOGIČNO-MATEMATIČNA INTELIGENTNOST
Sposobnost abstraktnega in logičnega razmišljanja.
Ljudje z dobro razvito logično-matematično inteligentnostjo imajo zmožnosti sklepanja, abstraktno prepoznavanje vzorcev, znanstvenemu razmišljanju in preiskavi in zmožnosti izvajanja zapletenih izračunov. Ta inteligentnost je visoko razvita pri znanstvenikih, matematikih, zdravnikih in ekonomistih.
PROSTORSKA INTELIGENTNOST
Sposobnost tvorbe vidnih predstav o poteku ali videzu stvari ter sposobnost znajti se v prostoru in presoditi razmerja med predmeti v prostoru.
Ljudje z močno razvito prostorsko inteligentnostjo so zelo dobri vizualizaciji in umskem manipuliranju s predmeti. Imajo močan vizualni spomin in so pogosto umetniško nagnjeni. Na splošno imajo tudi dober občutek za orientacijo. Ta inteligentnost ni omejena na vizualne domene, saj Gardner ugotavlja, da se oblikuje oz. razvije tudi pri slepih otrocih. Visoko je razvita pri umetnikih, inženirjih in arhitektih.
GLASBENA INTELIGENTNOST
Sposobnost ustvarjanja in poustvarjanja glasbe, prepoznavanja melodij in sledenja ritmu.
Ljudje z visoko razvito glasbeno inteligentnostjo imajo dobro razvito višino tona ter znajo peti, igrati glasbila in skladati glasbo. Ker je tukaj poudarjena slušna komponenta, se lahko najbolje naučijo na predavanjih. Poleg tega pa si bodo pri učenju pomagali z ritmom ali ustvarjanjem pesmi na temo podanega materiala. Visoko je razvita pri glasbenikih, pevcih, dirigentih in skladateljih.
TELESNO-GIBALNA INTELIGENSTNOST
Sposobnost spretne uporabe telesa, nadzorovanja in koordinacije telesnih gibov. Ta inteligentnost izziva splošno prepričanje, da so duševne in telesne dejavnosti nepovezane.
Ljudje z dobro razvito telesno-gibalno inteligentnostjo so spretni v fizičnih aktivnostih, kot sta šport in ples. V večini lahko uživajo v igranju vlog, še posebej pa so dobri pri gradnji in ustvarjanju stvari. Pogosto se najlažje naučijo tako, da nekaj fizično naredijo, namesto da se nekaj naučijo skozi besede ali slike. Telesno-gibalna inteligentnost je najbolj razvita pri športnikih, plesalcih, igralcih, komedijantih, gradbenikih in obrtnikih.
MEDOSEBNA INTELIGENTNOST
Sposobnost razumevanja drugih ljudi in uravnavanja medčloveških odnosov.
Ljudje z močno razvito medosebno inteligentnostjo so v večini ekstravertni, za njih pa je značilna občutljivost za razpoloženje, občutke in motivacije drugih ter sposobnost delovanja kot del skupine. Učinkovito komunicirajo in sočustvujejo z drugimi. Najbolje se učijo z delom z neko drugo osebo in pogosto radi razpravljajo in debatirajo. Značilnosti te inteligentnosti so najbolje vidne pri politikih, menedžerjih, socialnih delavcih in diplomatih.
ZNOTRAJOSEBNA (AVTOREFLEKSIVNA) INTELIGENTNOST
Sposobnost zavedanja in razumevanja lastnega doživljanja in vedenja.
Ljudje z visoko razvito znotrajosebno inteligentnostjo so v večini introvertni in raje delajo sami, so zelo samozavestni in sposobni razumeti lastna čustva in motivacije. Najlažje se učijo, če se sami osredotočijo in soočijo s temo ali izzivom. S to inteligentnostjo je zelo povezan tudi perfekcionizem. Znotrajosebna inteligentnost je razvidna pri filozofih, psihologih, teologih in pisateljih.
NARAVOSLOVNA (NATURALISTIČNA) INTELIGENTNOST
Sposobnost sistematičnega opazovanja, razumevanja in natančnega razlikovanja naravnih in umetnih vzorcev ali sistemov.
Ljudje z dobro razvito naravoslovno inteligentnostjo imajo večjo občutljivost za naravo, sposobnost negovanja in gojenja rastlin ter sposobnost negovanja in interakcije z živalmi. Dobri naj bi bili tudi v prepoznavanju in sistematičnem razvrščanju različnih vrst živali ali rastlin. Ta inteligentnost je vidna pri znanstvenikih, naravoslovcih, vrtnarjih in kmetih.
Čeprav so inteligentnosti anatomsko ločene, H. Gardner trdi, da vseh osem inteligentnosti redko deluje samostojno. Namesto tega delujejo skupaj in se med seboj običajno dopolnjujejo, ko posamezniki razvijejo veščine ali rešujejo težave.
UPORABA GARDNERJEVE TEORIJE V ŠOLAH
Teorija navaja, da je za produktivno delovanje v družbi potrebnih vseh osem inteligentnosti. Zato bi morali učitelji vse inteligentnosti obravnavati enakopravno, saj so v smislu Gardnerjeve teorije vse enako pomembne. To pa nasprotuje tradicionalnemu izobraževalnemu sistemu, ki daje poudarek večinoma samo na verbalno-jezikovno in logično-matematično inteligentnostjo.
Učitelji bi morali strukturirati predstavitev v slogu, ki vključuje vse ali večino inteligentnosti. Tovrstna predstavitev učence ne samo navdušuje nad učenjem, ampak učitelju omogoča, da isto gradivo okrepi na različne načine. S pomočjo teorije, pouk poteka lažje, učenci pa od predavanja odnesejo veliko več.
Ljudje so rojeni z vsemi osmimi inteligentnostmi. Kljub temu pa bodo v enem razredu učenci z različnimi sklopi razvitih inteligentnosti, kar pomeni da bo imel vsak učenec edinstven nabor intelektualnih prednosti in slabosti. Po temu se torej odraža učni slog učenca.
Bilo bi nemogoče in nepraktično, da učitelj vsako lekcijo prilagodil vsem učnim slogom, ki jih imajo učenci v razredu. Kljub temu pa jim lahko učitelj pokaže, kako si s svojo bolj razvito inteligentnostjo pomagajo pri razumevanju predmeta ali reševanju problema. Primer: učitelj lahko predlaga učencu, ki je posebej glasbeno inteligenten, da se nauči o revolucionarni vojni tako, da o takratnem dogajanju o tem napiše pesem.
Daša Černe, 3. e
Viri:
Kompare, A. (2009). Uvod v psihologijo. 7. Osebnost, Sposobnost in inteligentnost, 134-136
Gardner, H. (1995). Razsežnosti uma: teorija o več inteligencah.
Brualdi Timmins, A. (1996). Practical Assessment, Research, and Evaluation. Volume 5, Article 10
Komentarji
Objavite komentar