Disociativna motnja identitete (DMI) je psihično obolenje, ki zelo pogosto ni diagnosticirano (ali pa je napačno diagnosticirano). Raziskave so pokazale, da so ljudje o tem obolenju zelo slabo informirani. Ljudje verjamejo v veliko mitov, ki niso resnični in imajo predsodke o ljudeh, ki živijo z omenjeno motnjo. Tudi raziskave med seboj zelo variirajo. Moj namen je ljudi informirati o motnji in jo prikazati v luči, ki ni strašna temveč zanimiva in poučna.
 |
KAJ JE DISOCIATIVNA MOTNJA IDENTITETE?
Motnja je poznana pod nazivi razcepitev osebnosti, razcepljena osebnost ali motnja več osebnosti. V psihiatriji je DMI naziv za psihično obolenje, kjer je pri pacientu prisotnih več različnih osebnosti, ki se med seboj izmenjujejo. Te osebnosti lahko imenujemo tudi ego stanja, alter egi, spreminjajoče se osebnosti ali identitete. Vsaka od identitet v osebi različno razmišlja ter zaznava svet okoli sebe. Med sabo se ne prepletajo ampak delujejo popolnoma posamično, kakor se osebnosti normalnih ljudi med seboj ne prepletajo. Edina razlika med osebnostmi ljudi brez motnje in osebah z njo je to, da si osebnosti pri ljudeh z motnjo delijo isto telo.
Osebnosti se med sabo izmenjujejo kontrolo nad pacientovim telesom in vedenjem. Nekatere osebnosti so bolj dominantne kot druge. Človek se lahko rodi samo z eno identiteto, a se kasneje s časom lahko razvijejo še druge. Števila osebnosti se razlikujejo od posameznika. DMI je motnja, ki se močno razlikuje od posameznika do posameznika, zato jo je tako težko podrobno raziskati in določiti točne simptome, predpisati zdravljenje ali jo sploh dobro razumeti. Tudi podatki o tem, koliko ljudi trpi za motnjo, so med seboj zelo drugačni, saj se mnogi znanstveniki med seboj ne strinjajo o diagnozi in simptomih. Nekateri viri pravijo, da motnja prizadene 0,1 % prebivalstva, drugi 1 %, nekateri pa kar 15 % prebivalstva.
KAKŠNI SO VZROKI ZA DMI IN KAKŠNI SO NJENI SIMPTOMI?
Glavni vzrok za razcepljene osebnosti je močna, daljša in ponavljajoča se travma v zgodnjem otroštvu. Razvije se lahko tudi zaradi hudega stresa, zanemarjanja, smrti staršev, hude bolezni, čustvenega, spolnega ali fizičnega zlorabljanja in drugih dejavnikov predvsem v otroštvu. Otroci deležni hudega stresa se v teh primerih disociirajo z namenom, da bi potlačili čustva in spomine. Nove identitete ne nastanejo vse na enkrat. Vsaka predstavlja določeno obdobje pacientovega življenja in je povezana z travmo, ki se je zgodila v tistem obdobju. Vsak novi hud stres ali travma lahko sproži nastanek nove osebnosti. Zato se torej osebnosti med seboj razlikujejo v vseh pogledih, saj so “ustvarjene” oz. razvite pri popolnoma različnih pogojih in različnih obdobjih.
Pod simptome DIM štejemo:
- oseba doživlja dve ali več različnih identitet, vsako z svojim načinom razmišljanja in dojemanja.
- oseba doživlja amnezijo in luknje v spominu vsakodnevnih dogodkov, osebnih informacij in travmatičnih dogodkov.
- osebi mora motnja povzročati stres in obremenjevati njihov način življenja.
- motnja ni del normalnih kulturnih ali verskih prepričanj (otrokov namišljeni prijatelj ni posledica motnje)
- simptomi niso posledica zlorabe substanc ali drugih medicinskih razlogov (epileptični napadi).
Ljudje z disociativno motnjo identitete pogosto trpijo za simptomi PTSM (Posttravmatska stresna motnja) in travme kot npr.: depresija, samomorilske misli, problemi z spancem, anksioznost, psihotični problemi in simptomi obsesivno-kompulzivne motnje.
Simptomi močno variirajo, saj se primeri različnih pacientov med sabo drastično razlikujejo. Intenzivnost simptomov se lahko spreminja s časom in je odvisna od vsake osebnosti posebej. Čeprav znanstveniki ne morejo določiti skupine ljudi, za katero je bolj verjetno, da dobijo motnjo, so raziskave potrdile, da je večino diagnosticiranih primerov odkritih pri ženskah.
NAČINI ZDRAVLJENJA
Za zdaj ni še nobenega uveljavljenega načina zdravljenja na podlagi podatkov. Večina zdravljenj je odvisnih od pacienta, nekatere od njih so celo kontroverzne. Med vrste zdravljenja štejemo:
· psihoterapija: imenovana tudi pogovorna terapija; namenjena je integraciji posameznikov. Z njo stanje bolnika stabiliziramo in izboljšamo njegovo kakovost življenja. Naj bi pomagala “združiti” posamezne identitete v skupno konsolidirano identiteto, ki lahko vpliva na motnje. V terapiji so pogosto vpleteni družinski člani ali bližnji prijatelji.
· hipnoterapija: izvaja se v povezavi s psihoterapijo. Efektivna je z obnavljanjem izgubljenih in potlačenih spominov in povezovanjem osebnosti v skupno celoto.
· adjuktivna terapija: s pomočjo umetnosti in gibanja v prostoru doseže napredek. Pacienti se s pomočjo adjuktivne terapije uspejo povezati z deli zavesti, ki so jih zatrli, ko so bili deležni močnega stresa ali travme.
Zdravljenje z zdravili sicer nima dolgotrajnega vpliva, lahko pa pomaga z zaustavitvijo manifestacij povečane anksioznosti, depresije, impulzivnosti.
Čeprav ni nobenega pravega zdravila oziroma načina zdravljenja so določene metode lahko efektivne na dolgi rok, če so pacienti z njimi vztrajni.
MITI O MOTNJI
Mnogo ljudi se pacientov z motnjo DIM boji. Na televiziji in v filmih so ljudje z motnjo prikazani v slabi luči, z zlobno, sociopatsko identiteto. Temu seveda po večini ni tako. O DMI kroži veliko mitov, ki niso upravičeni. Nekateri glavnih nesporazumov so:
· Ljudje z DMI imajo več osebnosti ki jih lahko prikličejo kadar želijo.
To seveda ne velja, saj ljudje z motnjo nimajo vpliva nad tem, katera osebnost je v momentu dominantna.
· Ljudje z DMI so zlobni ali nevarni.
Zaradi vpliva televizije in filmov so ljudje z motnjo prikazani v napačni luči. V filmih velikokrat igrajo vlogo zlobneža z “zlobnim, morilskim” alter egom. Ljudje z motnjo niso nič bolj ali manj nasilni kot kdor koli drug. Pravzaprav je zapisov o nasilnih pacientih izredno malo.
· Pacienti se le pretvarjajo in motnje sploh nimajo.
Tema DMI je definitivno zelo kontroverzna pri strokovnjakih za mentalne bolezni. Mnogi se ne strinjajo o vzrokih za nastanek in o simptomih, vendar ni dvoma, da so motnja in njeni simptomi resnični in močno vplivajo na paciente.
Disociativna motnja identitete definitivno ostaja uganka v mnogih pogledih. Kljub velikemu številu znanstvenih raziskav in primerom. Čeprav ne moremo spremeniti tega, kar ne vemo, smo lahko o motnji vsaj pravilno informirani. Moj namen je bil ljudi seznaniti z zanimivo stranjo motnje za razliko od tega, kako je po večini medijev prikazana, kot nekaj slabega in nevarnega.
Prilagam tudi nekaj povezav do internetnih strani z najzanimivejšimi primeri pacientov: :
- https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC6132594/
- https://listverse.com/2015/03/16/10-famous-cases-of-dissociative-identity-disorder/
- https://www.youtube.com/watch?v=mfjmuJBCc58
Varja Zelič, 3. e
Viri:
https://www.sane.org/information-stories/facts-and-guides/dissociative-identity-disorder
https://www.psychiatry.org/patients-families/dissociative-disorders/what-are-dissociative-disorders
https://www.psihoterapija-ordinacija.si/dusevne-motnje/disociativne-motnje
https://sl.divineinnerhealth.com/dissociativnogo-rasstrojstva-identichnosti.php
Komentarji
Objavite komentar