Depresija med športniki

Nekaterim življenje ne predstavlja velikih ovir, živijo brez problemov, vse imajo pod kontrolo; tako se na prvi pogled morda zdi življenje vrhunskih športnikov. Sploh pa ne opazimo kaj se zares dogaja. Vidimo in slišimo samo za lepe trenutke po radiu in televiziji. Dejstvo, da je približno tretjina športnikov v svoji vrhunski karieri zaznalo znake depresije po kratkem razmisleku in poizvedovanju postane precej razumljivo. Vprašanje je kaj je povod za takšna občutja! Vse se začne pri amaterskem športniku, ki je navdušen nad svojim športom oziroma disciplino. S časom postane boljši in s tem zahtevnejši do sebe, kmalu se mu pridružijo znanci, družina,… vsi z dobronamernimi vzpodbudami v resnici pritiskajo nanj. Pričakovanja rastejo, pa tudi če si tega ne želimo. Dovolj je že, da smo rahlo boljši od večine in takoj smo videni kot super športniki (pri mlajših je pogosto, da jih starejši spodbujajo, mlajši pa to vzamejo kot zahtevo po dobrih rezultatih). Zaradi tega pritiska športniki razvijejo strah pred porazom. Strah jih je tudi, da bi se poškodovali kajti to bi lahko pomenilo konec njihove kariere. Poleg vseh problemov, ki jih predstavlja šport pa imajo športniki seveda tudi osebne probleme. Pogost je ta, da nimajo družabnega življenja, oziroma ga nimajo dovolj zaradi vseh treningov, priprav, počitka.

Dober primer pojava depresije pri športniku je zdaj upokojeni Michael Phelps, eden najbolj ''priznanih'' športnikov. Pravi, da se je po vsakih olimpijskih igrah počutil depresivnega.

 

"Really, after every Olympics I think I fell into a major state of depression," said Phelps when asked to pinpoint when his trouble began (Susan Scutti, 2018).

 

Ni več hotel živeti, kajti spraševal se je ali je ves vložen trud, res vreden rezultata. Gnala ga je želja po uspehu, a ko ga je osvojil se mu očitno ni zdel takšen, kakršnega si je zamislil. Zdi se mi, da je to eden tistih časov kjer pomankanje pričakovanj lahko izboljša situacijo, ampak to pomeni tudi, da se ne trudiš toliko kot se je Phelps. V intervjujih je omenil, da je na momente prišel do vprašanja kaj sploh je smisel življena in ali ga je sploh še smiselno živeti. Poiskal je pomoč in ugotovil, da počutiti se slabo ni narobe.

 

Dober primer je tudi Dwayne Johnson. Celo življenje se je trudil, da bi bil sprejet v NFL, ko pa ni bil, je padel v globoko depresijo. Pravi da je bilo takrat zanj vse nepomembno in edina stvar nad čemer je imel nadzor je bilo čiščenje. Po mesecu in pol čiščenja pa je ugotovil, da NFL sploh ni zanj in da bi se rad posvetil WWE. Nov šport mu je ponovno dal upanje in hrepenenje po uspehu. Z očetovo pomočjo je postal eden največjih WWE borcev kadarkoli. Edina stvar, ki si jo želi je, da bi v tistih hudih časih vedel, da bodo minili.

 

Tako Phelps kot Dwayne sta se počutila osamljena, preobremenjena. S pogovorom in ljudmi okoli sebe sta se rešila depresije. Pomembno je, da vemo, da duševne bolezni niso šala ter da jih moramo jemati resno. Ne smemo se bati odpreti ljudem, že ena oseba ki ji lahko zaupamo je dovolj. Kopičenje slabe volje, negativnih emocij,… težko vodi v kaj dobrega. Zavedati se moramo tudi, da ne glede na naš statusni nivo in uspeh v življenju nismo imuni pred boleznimi - niti fizičnimi niti psihičnimi.

 

Jakob Mihevc, 3. e

 

S. Scutti (2018). Michael Phelps: 'I am extremely thankful that I did not take my life'. Pridobljeno 9. 5. 2020, s https://edition.cnn.com/2018/01/19/health/michael-phelps-depression/index.html