Pred kratkim sem si ogledala film Andy Irons: Kissed by God. V filmu je predstavljeno življenje profesionalnega deskarja na valovih Andyja Ironsa. Pred ogledom filma sem vedela, da je slavni deskar osvojil tri ASP World Tour naslove, da je trpel za bipolarno motnjo ter imel težave z odvisnostjo. Po ogledu filma pa sem spoznala, kakšen vpliv na njegovo življenje sta ti dve bolezni imeli. Zato vam bom predstavila, kako je bipolarna motnja in odvisnost od opioidov oziroma oxycodone (predpisane droge za zmanjšanje bolečine) vplivala na življenje nekdaj enega najboljših deskarjev na valovih. Borec na valovih je pri 32 letih podlegel svojim notranjim demonom.
 |
Najprej spoznamo Andy Ironsa kot dečka, ki je želel ves čas deskati na valovih. S svojim bratom sta med seboj veliko tekmovala, takoj se je pokazala njegova tekmovalnost. Ko je na svojem prvem deskarskem tekmovanju izgubil proti punci, je s tekmovanjem prenehal za eno leto. Čez leto dni je s tekmami nadaljeval in dosegel mnogo zmag, s čimer je postal znan v celotni skupnosti deskarjev.
Irons je bil v najstniški letih diagnosticiran z bipolarno motnjo. Zanjo je značilno menjavanje evforičnega razpoloženja oziroma manije ter obdobja pomankanja energije in potrtosti (depresija). Posamične epizode lahko trajajo tudi po več tednov. Irons je jemal zdravila za lajšanje simptomov te motnje, vendar je kasneje od njih postal odvisen. Znan je bil po svoji prijaznosti, trudu in odločnosti, bil pa je tudi nerazumljiv, nevaren in nepredvidljiv. Ko je na tekmovanju čakal na obali, se je družil z ostalimi tekmovalci. Ob stiku z vodo pa je postal druga oseba. Težko ga je bilo prepoznati. Če je na tekmovanju zmagal, je bil zadovoljen in vesel. Nekajkrat pa je izgubil in takrat se je pokazala njegova temna stran. Poraza ni prenesel delno tudi zaradi bipolarne motnje. Zanj je obstajal samo en način življenja - zmagovalen. Ob težkih časih je zato svojo bolečino lajšal z drogami, alkoholom in zabavami. Večkrat je na tekmovanjih deskal pod vplivom drog in v tem ni videl nič spornega. Kljub svojim napakam in notranjim bojem je bil deskar ljudstva. Na Havajih je skupnost zelo močna in Andy Irons je deskal prav za svojo skupnost. Ko je zmagoval, je zmagovala cela skupnost. Vsi so se z njim veselili in ga podpirali do konca.
Njegova žena Lyndie Irons je bila Andyjeva največja ljubezen in podpornica. Kljub neizmerni ljubezni je bilo tudi njeno življenje težko. V filmu prikažejo, kako je odšla v trgovino kot da je vse normalno, medtem ko je imela doma odvisnika od heroina. Nekega dne ga je našla na vzmetnici komaj živega. Ljudem, ki so osebam z bipolarno motnje blizu, je prav tako težko. Lyndie je priznala, da ga je bilo večkrat težko razumeti in mu pomagati. Ni vedela, kako mu lahko pomaga, čeprav je videla, da trpi. Širši javnosti je opravičevala moževo obnašanje in ga podpirala. Njegovi sponzorji niso hoteli, da širša javnost ve za njegovo odvisnost. Tega problema niso jemali resno, vendar se je to pokazalo šele po njegovi smrti.
Njegova družina in prijatelji so vedeli za bipolarno motnjo. Odvisnost, ki je prišla z življenjskem stilom, pa je bila večkrat spregledana. Le njegovi najbližji prijatelji, s katerimi je deskal in se zabaval, so videli, kako resno je stanje. V filmu so izpostavili, da se je po jemanju tablet drastično spremenil. Znanci so menili, da je postal druga oseba. Vedno manj je deskal na valovih in se udeleževal samo še tekmovanj. Izgubljal je samega sebe. Tudi zmag ni več nizal, kar ga je še bolj potrlo. Svojo žalost je utapljal v alkoholu in prepovedanih substancah. Prijatelji, ki so videli, kakšen slab vpliv imajo droge nanj, so mu poskušali pomagati na več načinov. Nič ni pomagalo. Andy je cele noči taval po hiši, podnevi pa spal. Leta 2010 je zaradi bolezni odstopil na tekmovanju v Puerto Ricu. Na poti domov je imel postanek v Dallasu, kjer je v torek, 2. novembra 2012, tudi umrl. Vzrok smrti je bila zaustavitev srca zaradi prekomernega vnosa mamil. Tri mesece kasneje je Lyndie Irons rodila njunega sina in ga poimenovala Axel. Njegova smrt je pretresla svet deskarjev, saj so vedeli za njegovo odvisnost. Šele film o njem je predstavil njegovo celotno zgodbo. V njegovem zadnjem klicu svoji ženi je rekel: »Lyndie, jaz sem, ne morem se soočiti s tem. Bolan sem, celotno pot sem bruhal na letalu in bilo je grozno. Poskusil bom spati cel dan tukaj, ljubim te, adijo.« (Andy Irons, november 2010).
Film me je globoko pretresel, ker nisem poznala temne strani Andyjevega življenja. Bipolarne motnje nisem poznala, zato me je film naučil veliko novega. Presenetilo me je, da so v filmu razložili, kako je občasno bipolarna motnja deskarju pomagala pri tekmovalnosti in vztrajanju. Niso je predstavili zgolj enostransko kot nekaj, kar je samo slabo. Vsi, ki so deskarja na valovih poznali, menijo, da je živel polno in razburljivo življenje, čeprav je bilo kratko. Imel je veliko težkih trenutkov, vendar je vztrajal in se boril naprej. Ni izbral najboljšega načina spopadanja z bolečinami, a sam ni poznal druge poti. Ni edini, ki je postal odvisen od tablet za lajšanje bolečin. Zapuščina deskarja Andyja živi naprej v njegovem sinu, ki že pri devetih letih neustrašno deska na valovih na Hawaijih in obiskuje enako šolo kot je obiskoval njegov oče.
Neli Bedene, 3. g
Viri:
Scott Cuttre (2018). Kissed or Cursed? The Andy Irons documentary review. Pridobljeno 16. 5. 2020 s https://www.surfertoday.com/surfing/kissed-or-cursed-the-andy-irons-documentary-review
Brad Melekian (2010). Last Drop. Pridobljeno 13. 5. 2020 s https://www.outsideonline.com/1920286/last-drop
Laylan Connelly (2018). New film about surf champion Andy Irons sheds light on opioid addiction, mental health. Pridobljeno 13. 5. 2020 s https://www.ocregister.com/2018/05/30/new-film-about-surf-champion-andy-irons-sheds-light-on-opioid-addiction-mental-health/
Komentarji
Objavite komentar