Film se odvija v nacistični Nemčiji 14 dni pred koncem 2. svetovne vojne. Zmaga zaveznikov je na tej točki neizbežna, mnogi nemški vojaki pa se znajdejo v nezavidljivem položaju - ali nadaljevati že izgubljeni boj in tvegati življenje ali pobegniti pred dolžnostjo. Dezerterstvo tako postane razširjen pojav. Zanj se odloči tudi protagonist filma, 19-letni Willi Herold, ki med bežanjem pred streli svojih rojakov odkrije zapuščeno vozilo v katerem se nahaja nacistična stotniška uniforma. Odloči se da bo igral nevarno igro, nadane si uniformo in med patruljiranjem po nemški pokrajini naleti na ostanke nemških enot, iz katerih ustanovi bojno enoto Herold. V svojo novo vlogo “stotnika” se vse bolj vživlja in kaj kmalu spozna, da je ključ do preživetja dokaj preprost – postati mora tisto pred čimer je nedolgo nazaj bežal. Svojo bojno enoto, katere pripadniki so vsi prepričani da služijo pravemu stotniku, popelje na izmišljeno misijo, ki pa terja še kako resnična življenja. Preprosta uniforma tako iz vojnega dezerterja zavoljo preživetja na plan prikliče pravo morilsko pošast.
 |
Film temelji na resnični zgodbi nemškega vojaka Willija Herolda, ki je, tako kot lik v filmu, dezertiral in se nato izdajal za stotnika ter v imenu nove identitete organiziral masovno usmrtitev dezerterjev v Nemškem zaporniškem taborišču.
Za opis glavnega lika iz omenjenega filma sem se odločila zaradi povezave med ravnanjem glavnega lika z učno snovjo, ki jo obravnavamo v šoli. Willi ima za svojimi ravnanji jasno motivacijo: preživetje. Prav tako se morda s pomočjo uniforme poslužuje obrambnega mehanizma identifikacije in tako prevzema določene lastnosti stotnika katerega last je uniforma, kot kompenzacijo za svoje pomanjkljivosti, ki so ga vodile do dezerterstva. Tovrstno hitro prevzemanje tujih, novih osebnostnih lastnosti pa odraža tudi osebnostne lastnosti njega samega, čeprav moramo v tem primeru upoštevati tudi ekstremne okoliščine (vojna), ki človeka zagotovo tako ali drugače spremeni. Lik je v samem bistvu pravzaprav zreduciran na en sam instinkt, preživetje. Seveda ima Willi zagotovo njemu lastne osebnostne značilnosti, vendar so glede na to, kar so se odločili prikazati ustvarjalci v filmu le te v diegetski realnosti zreducirane na instinkt. Tako so lahko vse njegove osebnostne značilnosti in lastnosti v času igranja nove vlog le maska, iluzija in odraz želje po preživetju.
Na to kaže tudi dejstvo, da lahko iz vseh njegovih dejanj razberemo oziroma interpretiramo različne ali celo nasprotujoče si osebnostne lastnosti. Prizor na koncu filma, ko Willi na sodišču prizna vse grozote lahko tako nakazuje na njegovo strahopetnost (s priznanjem upa na milejšo kazen) ali pogum in odgovornost (saj prevzame odgovornost za svoja dejanja, četudi slaba). Prav tako ostaja njegova motivacija za dejanja (razen preživetja) v mnogih prizorih neznana. Ko pohvali pečenko gostinca tako nismo prepričani ali to naredi iz vljudnosti, ali se mu želi prikupiti in tako z nepristno prijaznostjo prislužiti njegovo naklonjenost ali pa zares uživa v hrani. Jasno je le eno-ves čas je predan svoji novi vlogi stotnika, s pomočjo nečesa tako preprostega kot je uniforma, pa se še uspešneje poslužuje identifikacije. Kljub temu da ima ta lahko na našo samozavest precej ugoden vpliv, gre v Willijevem primeru v ekstrem. Medtem ko se pretvarja da je nekdo drug, se seveda začne obnašati kot popolnoma druga oseba to pa lahko sčasoma privede tudi do izgube lastne identitete, vrednot, moralnih in etičnih načel itd. Izgubljanje smisla za realnost in prej prisotnega moralnega kompasa se kaže predvsem v izvršenih brutalnih dejanjih – usmrti na desetine dezerterjev, torej ljudi, kakršnih je bil še pred nekaj trenutki del tudi sam. Sprva so načini usmrtitve še kolikor toliko humani, vendar se tudi tu, bolj ko se Willi vživlja in zdaj ne le vživlja temveč identiteta stotnika čedalje bolj postaja tudi del njegove osebnosti, stopnjuje tudi krutost načina usmrtitev. Streljanje tako nadomestijo sadistične igre z zaporniki, v katerih Willi ne le sodeluje, temveč tudi prvi da pobudo za izvedbo. Že na tej točki bi se mnogim zdelo, da se je popolnoma spremenila vsaj polovica njegove osebnostne strukture (temperament in značaj), vendar se s svojimi krutimi dejanji še ne ustavi. Po uničenju zaporniškega tabora se tako s svojo bojno enoto odpravi terorizirati naključne prebivalce nekega mesta. Prej bi morda lahko njegova dejanja upravičevali s tem, da se je znašal nad zaporniki, torej ljudmi ki so kradli, posiljevali, ropali in si navsezadnje smrt, zaradi gorja, ki so ga povzročili, zaslužili. Sedaj Willi izvaja usmrtitve naključnih posameznikov, ki niso krivi ničesar drugega kot morda občasnega nestrinjanja z njegovimi idejami. Ustanovi celo svoje improvizirano “sodišče”, kjer odloča o usodi vsakega ki mu ni po godu. Kmalu se na listi za usmrtitev znajdejo celo člani njegove lastne bojne enote. Njegova dejanja tako preraščajo v vse bolj agresivna, četudi je razlogov za nasilno vedenje vse manj. Tu lahko rečemo, da sta se konkretno spremenila njegov značaj in temperament, morda tudi nekatere sposobnosti. Četudi se ni spremenilo vsako izmed področij, ki sestavlja osebnostne lastnosti (npr. fizično), je njegova osebnost sedaj bistveno drugačna, kot je bila, ko je prvič prevzel vlogo stotnika, avtoritete. Morda pa je prisotna tudi negacija ali zanikanje; Willi namreč prevzame vlogo stotnika kljub temu, da je zmaga zaveznikov neizbežna, trudi se vzpostavljati red in še vedno verjame v ideale nacistične Nemčije - morda si ne želi priznati poraza ali pa se ne zna soočiti z realnostjo brez vojne. Rada bi izpostavila tudi dejstvo, da gre pri Williju morda tudi za obrambni mehanizem projekcije – obsoja dejanja zapornikov in njihovo šibkost, ki pa je morda lastnost, ki jo je najbolj preziral ravno pri sebi. Sedaj se je je tako uspešno znebil ne le z identifikacijo temveč tudi projekcijo.
Zala Berk, 3.gViri:
Stotnik (Der Hauptmann, Robert Schwentke, 2017)
Wikipedija. (5.3.2018). Wikipedia The Free Encyclopedia. Pridobljeno: 18.5.2020 https://en.wikipedia.org/wiki/Willi_Herold
Kompare, A., Stražišar M., Dogša, I., Vec., T., Curk, J. (2011). Motivacija, osebnost. V V. Kožuh (ur.), UVOD v psihologijo (str. 97-136). Ljubljana: DZS
Komentarji
Objavite komentar